Priznam, stara sem. Več kot očitno. In dejstva si je treba priznat, a ne? Bolje prej kot kasneje. Doma je nastavljeno, tako da kar malo priprem oči, ko grem mimo katere sobe (ali pa kar v miže lulam). Jaku se mi ne da več težit za dobre ocene. Sicer vem, da je zmožen ogromno, ampak je škoda našega časa in energije za to. Pa tudi si mislim, kaj bo z njimi, če se ne bo znal znajti v življenju (jaz že vem, pri 40tih ostala brez dobre službe v javni upravi z magistrsko izobrazbo – znanstveni magisterij, da ne bo pomote). Jerci dam pripravljeno kašico. In zlikala nisem že 2 leti skoraj nič.
In priznam, utrujena sem. Se mi zdi, da sem utrujena 6 dni na teden. Mogoče mi uspe priti čez teden z vsaj enim dnevom, ko se počutim kot rožica. Se vprašate kako to, če pa ravno pišem, da nič ne delam?