Pred približno letom dni smo izvedeli, da je Jerčina luknjica na srčku prevelika, da bi se lahko zaprla sama (včasih se luknjice na srčku otrokom zaprejo same, včasih pač ne) in da bo potrebna operacija. Dobili smo okvirni datum za poseg na srčku in prosila sva, da se pred posegom posvetujeva s kirurgom, ki bo Jerco operiral.
Na posvetu sva izvedela, da bo Jerca po operaciji ležala od dva do štiri dni na Kliničnem oddelku za intenzivno terapijo otrok. In da tam starši ne morejo biti ob otroku 24 ur na dan. “Niti pod razno?”, sem s cmokom v grlu in solznimi očmi vprašala kirurga. Odgovor je bil odločen ne. Seveda, po eni strani razumem. A po drugi … nisem si predstavljala kako bom to preživela. Ja, najprej jaz … jaz kot mama. Jerca dejansko ni prespala brez nanju (razen pri babi, na katero je zelo navezana) nikjer. Kako bo ona to prenesla? Nisem si predstavljala. Sploh pa ne, ker je imela že nekaj posegov in sem bila vedno z njo do uspavanja (no, enkrat se mi je zgodilo tudi malo drugače – na kar sem podala uradno pritožbo čez dotično osebo in o čemer pišem tule) in sem jo dobila v naročje že, ko se je prebujala.
