Se kdaj zahvalite svojim mamam, ker za nas še vedno v odrasli dobi skrbijo, kot da bi bili otroci? Ne, ane? Seveda, da ne. Ker nas na splošno to nervira. Vsaj mene. To njeno vmešavanje v naše življenje. A po drugi strani z veseljem sprejmem (brez zahvale, seveda), ko mi kaj zlika, skuha in popazi otroke.
Že na splošno smo premalo hvaležni za vse dobrine (naravne in materialne) in dogodke, ki so nam na voljo in ki se zgodijo vsakodnevno, kaj šele, da bi bili hvaležni za tiste stvari, ki so najbolj samoumevne?