Nosečnost zame ni bila nikoli nekaj, kar sem si želela. Ne me narobe razumet, otročka že, ampak nosečnost bi pa brez problema lahko preskočila. Že v prvi nosečnosti, no, sploh v prvi nosečnosti sem bila kar malo jezna na nosečnost, ker se mi je zdelo, da sem kar naenkrat popolnoma omejena.
Nisem smela kadit (ja, prej sem ful kadila) – no, smela, pač seveda ni niti zdravo, niti ne zgleda primerno. Nisem smela nič več spit (pa ne da bi sedaj fuuul popivala). Nisem mogla več nič športat. Na kolo se nisem upala. Tako, da ja. Ko pogledam nazaj, sem bila mogoče malo nezrela za otroka. Ali pa z veliko okostjakov, ki sem jih šele po rojstvu Jaka predelala.
