Včeraj so naši učenci prinesli domov spričevala in Facebook so preplavile slike samih odličnih spričeval.
Tudi Jaka je domov prinesel spričevalo. Khmmm… ampak nekako mi ni padlo na pamet, da bi ga objavila. Nekako …
Pa veste kaj? Vseeno mi je! Res. Totalno in čisto. Pa ja, lahko bi bilo bolje, lahko bi bilo pa še slabše. In ta trenutek res nimam kaj veliko za narediti. Tako je. Vem pa tudi, da sam tudi ni najbolj zadovoljen. In mogoče je to dobra šola zanj, za naslednja leta.
spričevalo
K pisanju pa me je spodbudila razprava na FB (kaj pa drugega), kjer je ena mamica strašno žalostna, ker vsi okrog nje na FBju objavljajo spričevala svojih otrok. V spričevalu pa večinoma le petice. Ona pa ima 2 otroka, očitno ne s tako “lepimi” ocenami. Ampak sta pa otroka dala marsikaj skozi. Ločitev, mamino bolezen, njeno popoldansko odsotnost zaradi dela. Jaz lahko rečem le WAUUU. Kaj ni to dovolj dobra šola?!? Jaz bi bila ponosna. Res. Kakšne ocene?!? To je tisto, kar že mojemu otroku totalno manjka. Samostojnost! Trud za drugega! Skrb za drugega! S tem si bosta pridobila samozavest in s tem si bosta lahko v življenju mnogo bolje pomagala kot pa nekateri odličnjaki brez trde hrbtenice in samozavesti. Ker veste kaj? Za šolo… šolo, ki je obvezna… pride šola življenja. In ta je tista, pri kateri marsikateri odličnjak pade. Seveda ni nujno, a poznam kar nekaj primerov. Žal.
Seveda pa hkrati čestitam vsem tistim, ki so prinesli odlična spričevala domov. Normalno, da so starši ponosni. In prav je tako.
Kot je tudi prav, da smo ponosni na svoje otroke zaradi stvari, ki jih naredijo. Ne pa da samo poudarjamo stvari, ki jih ne. To govorim predvsem zase, da se ne bo kdo čutil prizadet. Ker vem, da sem večinoma grozen starš.
Med šolskim letom (sploh sedaj na koncu) sem se skoraj vsak dan drla na Jaka, noro drla (najbrž lahko sosedje potrdijo). Ker je len, lenivski še bolj kot lenivci (glede šole) … in vem, da je zmožen več. In tudi na koncu, ko bi se lahko potrudil, se mu ni dalo. Ko je bilo treba stisnit, je pa raje bral knjigo ali izdeloval origamije. Samo, da sem zapustila njegovo vidno polje… pa je že počel druge “neumnosti”.
In ja, seveda sem ful ponosna nanj, ker toliko bere … in ker je tako spreten z rokami in ustvarjalen (BTW: to ima po meni, seveda), ampak mu tega enostavno nisem povedala, ker sem imela preveč dela z dretjem nanj. Žal.
Najraje bi ga sedajle poklicala (je namreč na pripravah) in mu to povedala. Ali mu poslala sms. Ampak ima žal 10 dnevno kazen in je brez telefona do konca meseca. In ni povezano z ocenami. Ste mislili, a ne? Haha …
Tako, da mu povem kar tu:
Dragi moj Jaka, strašno sem ponosna nate, ker imaš talente, ki jih sam razvijaš in se ne ustaviš pri težavi (pa naj bo mala ali velika). To te še bolj žene naprej. Ponosna sem nate, ker si iznajdljiv in pogumen, kadar to hočeš. Ponosna sem nate, ker tako lepo skrbiš za sestrico (seveda “lepo” več ali manj le na skrivaj). Ponosna sem nate, ker si taka trma, čeprav je to velikokrat vzrok za prepir. In konec koncev sem čisto ponosna, ker si še vedno moj scrkljani sinko edinko in te ni sram tega pokazati!
