Za Jerco sva z Urošem že v marcu oddala vlogo za vpis v vrtec. In dobila tudi mesto. V avgustu sva podpisala pogodbo. Bila sem tudi na uvodnem sestanku. Čisto po prvotnem planu naj bi se začela uvajati v vrtec v septembru. Kot vsi ostali, na novo vpisani.
Potem pa se je malo zakompliciralo.
Če začnem od začetka. Jerca je bila v maju operirana na Oddelku za platično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline (KCLJ). S to, drugo operacijo (prvo je imela že leto dni prej, s katero so ji tudi ravnali zapestje) naj bi ji ponovno zravnali zapestje in prestavili prstek na roki tako, da bi imela po novem palček (Jerca ima diagnozo club hand, kar pomeni, da je bila rojena z ukrivljeno dlanjo nazaj, ker nima kosti v zapestju ter z samo štirimi prstki – manjkal ji je palček – saj nima ene kosti v roki ter ima precej krajšo levo rokico). Po operaciji je dobila opornico, ki jo je pridno nosila. Po petih tednih pa naj bi začela s fizioterapijo.
S fizioterapijo ni začela po predvidenem planu, saj se dr. fizioterapije ni uspela točno uskladit s kirurgom, kako in kaj se sploh lahko z rokico dela. Ali je bil odsoten eden ali drugi. Pač bili so časi dopustov.
Tudi mi smo poletje veliko preživeli na morju, a kljub temu sva hodili vsak teden nazaj v Ljubljano na preglede k fizioterapevtki, obiskali sva delovno terapevtko, razvojno ambulanto, bili sva na Soči. Povsod sem jih opozarjala, da Jerčin prstek ne funkcionira tako, kot bi moral. Saj bi morala pet tednov po operaciji že vsaj malo premakniti “palček”. Ampak v razvojni ambulanti so rekli, da se morava najprej dogovoriti na fizioterapiji na UKC Ljubljana, kako bo z obiski fizioterapij tam. Prav tak odgovor sem dobila na URI Soča. Ko bova končali s fizioterapijami na UKC Ljubljana, pa se lahko oglasiva drugje. Ampak fizioterapijo sva pa lahko začeli šele, ko naj bi se uskladila kirurg in dr. fizioterapije.
Torej sva pač počakali, da sva prišli ponovno na vrsto za pregled pri kirurgu. Ki pa je seveda presenečeno ugotovil, kar sem jaz govorila že celo poletje. Prstek se je postavil kar precej nazaj v prvotni položaj. Ni na takem mestu, kot bi moral biti. In seveda, novi palček se sploh ne premika. Oziroma Jerca ga ne premika. Kaj naj bi bil vzrok oziroma kaj je povedal kirurg, ne bom pisala, ker menim, da je brez veze koga obtoževati za nazaj. Že pred prvo operacijo sem se odločila, da kirurgu in ostalemu osebju popolnoma zaupam. Le občasno je potrebno kje malo zatežiti ali znoreti.
Torej se je v začetku septembra zamaknil vpis Jerce v vrtec za en mesec. Ker smo pričakovali, da bo mogoče v enem mesecu le začela uporabljati prstek brez večjih težav. Ker pa se to (še) ni zgodilo, imava sedaj do decembra redne fizioterapije in delovne terapije, s poudarkom, da veliko, veliko delava doma. Potrebno je masiranje, razgibavanje, učenje, … In nošenje različnih opornic in rokavičk.
Seveda sva potem premišljevala z Urošem kaj sedaj. Ali imeti rezerviran prostor v vrtcu do začetka naslednjega leta ali jo kar izpisati, čeprav dejansko niti še ni prestopila vrata vrtca? Po nekaj mučnih dneh sva se odločila, da jo izpiševa. V prvi polovici naslednjega leta jo čaka še operacija na odprtem srčku in bi bila najbrž tudi nekaj časa odsotna v vrtcu. Poleg tega je precej občutljiva glede prehladov, čeprav je letos bolje, kot lansko leto. Ampak ja … vse to so bili razlogi, ki so naju nekako prepričali, da bo Jerca še eno leto doma, z mano. In tudi z babico. Saj nama kar velikokrat priskoči na pomoč z varstvom.
Ker pa morava doma kar naprej plesati (no, vsi…še psički ukazuje non stop, da mora peti in plesati) in da pa ne bo čisto izolirana od sovrstnikov (takih, ki jih ne pozna dobro), sem jo vpisala na plesne urice oziroma plesne gibalnice v Plesno mesto in upam, da bo uživala. Mogoče tudi malo zaradi slabe vesti. 😉
In priznam, malo me občasno še stisne … in podvomim v najino odločitev. Ampak najbrž je vedno tista prva misel, tisto k čemer bolj težiš, tisto pravo.
