“Živijo, sem Zdravko Lidl in prišel sem k vam na obisk. Začelo se je šolsko leto in tudi jaz sem s svojo čisto novo šolsko beležko pripravljen na nove izzive….”, takole se je začelo pismo, ki smo ga prejeli v petek na naš dom.
Jaka nam ga je zjutraj pri zajtrku, preden je odšel v šolo, na glas prebral.
… “K vam sem prišel s prav posebnim namenom. V tem hitrem tempu, sploh zdaj, ko sta se ponovno začela šola in vrtec, je dobro, da se vsaj konec tedna odklopite. Tudi od elektronskih naprav, ki so bile bolj prisotne v času počitnic. Vem, da Jaka zelo rad igra računalniške igrice, prav tako pa so mi prišepnili, da ti, Jerca, zelo rada gledaš YouTube – a ta vikend vse te aktivnosti zamenjajta za igranje namiznih iger in druženje. Ta vikend bodite brez priklopljene televizije in brez računalnika. Ja, tudi ati in mami ne bosta gledala televizije. Preživite čas skupaj!”
Vikend brez telefona, interneta in televizije? Brez družabnih omrežij? Sami s seboj in drug z drugim? Sploh še znamo?
Slišati je bilo zabavno. No, nama z Urošem se je zdelo zelo zabavno. Jerci tudi (najbrž zato, ker ni točno vedela za kaj se gre). Jaka pa je imel že, še preden smo začeli z izzivom, težave. “A deeej, maaaamiiii …!! A reeeees? A moram sodelovat!? A bom lahko vsaj zvečer vseeno kaj igral igrice!?!”
Igric ni dobil, telefon je bil začasno pri nama (za vsak slučaj), televizijski daljinec pa smo tudi pospravili.
Vikend smo sicer začeli brez atija, ki je popoldan moral še oddelati nekaj ur v službi, zato smo se sami, ko je Jaka prišel iz šole, najprej odpravili v knjižnico. V knjižnici nismo bili že od začetka poletja in zato smo si dali duška. Za večerna branja in druženja v postelji pod toplo odejico.
Po prihodu iz knjižnice se je Jaka odpravil na trening, me pa smo se malo crkljale na kavču (vsaj toliko časa, dokler se ni Jagoda podojila), potem pa je Jerca prinesla nekaj svojih najljubših družabnih igric in sva se šli vsako po deset minut (več zaenkrat ne zdrži, čeprav se trudim, da bi malo dalj vztrajala). Jaka je bil na treningu približno 2 uri, ko pa se je vrnil smo skupaj spekli mafine, saj me je Jerca že cel teden prosila, če jih lahko spečemo. Ko smo imeli vsi poln želodček, pa smo poskrbeli še za osebno higieno ter se odpravili v posteljo.
Kadar Uroša zvečer ni doma, poprosim (izsilim) Jaka, da prebere pravljico Jerci. In tudi tokrat je bilo tako. Sicer ima najstnik vedno svoje pogoje in tudi tokrat ni bilo nič drugače. V zameno za branje pravljice je želel igranje igric. Ampak sem mu lepo razložila, da žal tokrat ne bo nič iz tega. Sicer mu moja razlaga ni bila dovolj in je še nekajkrat poskušal. Na kar seveda ni dobil več tako prijaznih odgovorov kot prej, ampak tudi mame imamo naporne dni, mar ne? Tako, da se je na koncu pokril z deko in užaljen zaspal. Najstniki pač …
Jaz sem pa tudi hitro zaspala, priznam. Saj je kljub temu, da me po eni strani nervira, da otroka gledata ali telefon ali televizijo (to predvsem Jaka, Jerce televizija še ne gane, bi pa tudi veliko preveč za njena leta gledala YouTube), to tudi olajšanje. Zame in za Uroša. Ker si s tem pridobiva mir in tišino. In ob večerih paše oboje. Ker pa tega tokrat ni bilo, se je poznalo tudi meni.
Sobota je bila rezervirana za “na izi” preživet dan, večinoma v domačem okolju. Le da tokrat brez elektonskih naprav, ki nam ponavadi take dni (ko smo cel dan več ali manj doma) malo olajšajo. Čez dan nam je še nekako šlo, z vmesnimi vprašanji najstnika ali bi lahko mogoče … samo malo … itd. itd. Dokler mu nisem zagrozila, da bo brez vsega toliko dni, kolikokrat bo postavil taisto vprašanje. Zvečer je imel nemalo težav preden mu je uspelo zaspati, ampak uspelo pa le je. Midva z Urošem pa sva si privoščila pogovor v objemu in malo hitrejši odhod v posteljo kot ponavadi. S tem, da tudi midva drugače zelo malo gledava televizijo, prižgeva jo šele ob devetih ali celo ob enajstih zvečer. Če že, občasno pogledava kakšno nadaljevanko, ki si jo posnameva, na računalniku. Tako, da kakšne hujše krize niti nisva imela.
Nedeljo pa smo preživeli na izletu. Zapeljali smo se na Pokljuko, kjer smo se podali na Viševnik. No, Uroš, Jaka in Jerca (ter psička Lori) so šli do vrha, midve z Jagodo pa sva jih pospremili le del poti in se nato vrnili do avta. Po njihovi vrnitvi smo se zapeljali do Bohinjskega jezera, kjer smo si privoščili urico supanja. Ter piknik v čudoviti naravi.
Mislim, da lahko napišem, da smo imeli skoraj popoln vikend. Brez večjih prepirov, brez živčnosti. In brez kompliciranja.
Po dolgem času smo šli skupaj na sprehod v naravo. Oziroma odkar imamo Jagodo. Skupaj smo se hecali, smejali, objemali, peli in resnično zabavali.
Z Jagodo sva se sprehajali po čudovitem gozdičku na Pokljuki, našli celo dva jurčka (pa sem sama res totalni antitalent za nabiranje gob), globoko dihali s polnimi pljuči, na rahlo objeli drevo (ker sem pač imela Jagodo v nosilki spredaj, v nasprotnem primeru bi drevo objela precej močno), srečali kar nekaj planincev, prejeli in podelili kar nekaj nasmehov. Že samo to zadnje mi je dalo energije za cel teden. Pa verjemite mi, da sem trenutno še v fazi precejšnje utrujenosti zaradi trimesečnice, ki se doji še na 2 uri ali manj ter tri letnice, ki se je ravno začela uvajati v vrtec in so jo spremembe v družini in v njenem urniku precej vrgle iz tira (beri: jok, dretje, cviljenje, jok, … se ponavlja).
Končno smo se družili brez nenehnega pregovarjanja in opozarjanja drug drugega naj že odložimo telefon. Ni bilo slabe vesti z najine strani, saj nisva niti enkrat v treh dneh rekla otrokoma:”Samo malo počakaj, no. Samo tole še preberem pa odložim telefon …” … ko sta nama hotela kaj povedati. Najbrž tudi zato ni bilo pretirane nagajivosti z njune strani, z najine pa seveda ni bilo nervoze, kar pomeni tudi, da ni bilo prepirov.
Jaka med vožnjo ni visel na telefonu, ampak se je dejansko pogovarjal. Ne me narobe razumeti, tudi sicer se pogovarjamo med vožnjo (s tem, da imam ponavadi jaz telefon v roki, priznam … Jaka pa velikokrat igra igrice), kot tudi skoraj vsak večer pred spanjem, ampak tokrat se je Jaka precej bolj razgovoril in odprl, mogoče še malo preveč. Saj me je vsa ta koncentracija ob poslušanju precej utrudila. Haha.
Tudi Jerci nismo dali med vožnjo domov YouTuba. Na zadnjem sedežu sem jo zabavala jaz, da ni zaspala (saj veste, če majhen otrok zaspi prepozno popoldan ali zvečer ga je potem zelo težko spraviti spat … vsaj pri nas v takem primeru Jerca zaspi šele ob polnoči). In mislim, da ji v primeru, da bova oba z Urošem v avtu tudi od sedaj naprej ne bom dala v roke telefona, saj je bila tako srečna, ker sva peli, šli v šolo, v Južno Afriko, v živalski vrt, … Njene nasmejane in srečne oči ter obraz bi težko ujela v objektiv, sem ga pa ujela v spomin in mi je tudi tam ostal.
In seveda mi je vse to dalo za misliti. Imam slabo vest. Počutim se krivo. Kljub temu, da z otroki preživiva veliko časa, pa dejansko nisem prepičana, če ju slišiva v resnici in uvidiva, kaj nama skozi pripovedovanje o tem, kaj sta doživela oziroma kaj bi rada doživela, hočeta povedati o sebi.
Tako kot mi odrasli, imajo otroci potrebo po tem, da pripovedujejo o svojih dejanjih, premišljevanjih, doživetjih. Seveda ni nujno, da nam je vse to strašno zanimivo, ampak pomembno pa bi nama moralo biti JU POSLUŠATI! Tako, kot sva ju ta vikend.
Kar pomeni brez raznih motenj (kot sta telefon in televizija) in kar dejansko pomeni, da si je treba vzeti čas. Ter imeti čas drug za drugega. In ta čas ne bi smel biti “posvečen” samo vzgajanju, poučevanju in pametovanju, temveč moramo biti pripravljeni zgolj in le poslušati. In se seveda zanimati. Resnično zanimati za otroka. Dati jim pristno pozornost in priznanje.
In ker sem sama čisto navdušena nad takim odklopom, sem Jaku dodelila nagrado. Dobil je še cel teden brez telefona, interneta in televizije. No, telefon ima lahko, ko gre na trening, da naju pokliče, ko ga je treba priti iskat. Na začetku sicer ni bil ravno navdušen, ampak danes, ko tole pišem (torek) pa že ni več omenjal igranja igric in gledanja televizije. In tudi danes se je z veseljem pogovarjal … IN … kar mi je pa strašno zanimivo … V teh dneh ni niti enkrat zadirčno rekel oziroma se zadrl:”Neee! Ne bom!”, ko sem ga kaj prosila. Zanimivo, mar ne? Dejal je le, da si ob vsem tem kričanju, dretju, jokanju in poslušanju svojih dveh mlajših sestric zasluži naslednji vikend na off. S tem ni mislil na off od interneta, telefona in televizije. Ampak na off od nas, družine. Mogoče, mogoče, … če se bo izkazal tudi na prvi tekmi v tej sezoni, ki ga čaka v nedeljo, celo malo popustim.
Priznam pa, da mu kar malo zavidam. Tudi jaz bi bila en teden brez vsega. Z veseljem bi prišla domov iz šole, naredila domačo nalogo, šla malo ven na zrak in si zvečer privoščila kakšno uro ali dve ob branju knjig ter druženju z družino.
Kaj pa vi? Si privoščite kdaj kak dan na off? Brez televizije, računalnika in telefona? Mislim, da smo takih dni ob današnjem tempu in ob današnjem stresu še kako potrebni.
Zapis je nastal v sodelovanju z Lidlom.
