Kakšen mesec nazaj je imela Jerca manjši operativni poseg (operacijo) v UKC Ljubljana, na Oddelku za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline. Morali so ji odstraniti še eno žičko iz rokice, katero so ji dali notri pri zadnji operaciji pri prestavitvi palčka.
Seveda je morala biti anestezirana.
In ja, mogoče, mogoče sem ta dogodek sama pritegnila, ker sem se precej psihično pripravljala na to in o tem razmišljala. Pa vseeno …
Torej, kot sem napisala, je morala biti Jerca pri samem posegu anestezirana in seveda je pravilo, da pred samim posegom pride k pacientu oz. njegovemu skrbniku anesteziolog. Tako je bilo tudi tokrat.
Ko sva z Jerco opravili pregled na Pediatrični kliniki, sva bili sprejeti na Oddelek za plastiko. Papirologija je bila že izpolnjena, pižamico je Jerca dobila in tako se je začelo čakanje.
V nekem trenutku stopi v sobo gospa anesteziologinja, se predstavi in začne postavljati vprašanja ter opiše postopek. Ko konča, ji rečem, da želim, da Jerco uspavajo na mojih rokah. Da želim, da zaspi na mojih rokah. Ker sem seznanjena s tem, da je nekje (na nekaterih oddelkih) to možno. In ker ima Jerca vedno zaradi tega posledice. Opišem ji vse posledice, ki jih je imela do sedaj (panični napadi ob določenih zvokih kot je letalo, sesalec, traktorji, tovornjaki, …. in določenih predmetih kot so baloni, helikopterji, itd.).
Že vmes med mojo razlago sem videla njen izraz na obrazu, ki je govoril:” Oooo, še ena pametna, histerična, helikoptrska mama ...”. Najprej me je poskušala odvrniti od moje namere z besedami, češ, da ji bodo morali dati kanilo in da bom jaz kriva za mučenje otroka, ker jo bodo špikali. (Sicer na to nisem nič rekla, vem pa, da jo v vsakem primeru “špikajo”, ker ji morajo dati kanilo za tak poseg). Ker sem še vedno vztajala pri svojem, je začela s tem, da bom jaz odgovarjala, če se Jerci kaj zgodi. Ker, če želim, da jo uspavajo na mojih rokah, ji mora dati drug način anestezije in ona ne odgovarja, kaj se bo zgodilo z njo. Da lahko “malo preveč odpre pipco”!
Ker pa sem še vedno vztrajala pri svojem, je rekla, da bomo videli po tem, ko bo Jerca popila sirup, katerega dobi pred posegom za pomiritev. Da bo mogoče že po zaužitju le tega zaspala. Dodala sem, da do sedaj še nikoli ni, ampak ok, naj bo temu tako.
Priznam, še vedno nimam besed, da je nekdo tako izobražen govoril z mano, kot da sem se ravnokar rodila. Počutila sem se tako neumno, da vam še povedat ne morem z besedami, kako. Poleg tega pa še užaljeno zraven, kako lahko nekdo misli, da lahko sploh na takem nivoju govori z mano. “Da lahko malo bolj odpre pipco …?!?! Halo?!?” … ok, gremo dalje …
Jerca je dobila sirup za pomiritev. In tako sva čakali kar nekaj časa.
Ko je prišel čas za operativni poseg, je prišla medicinska sestra, me vprašala, če grem z njo do operacijske, prijela posteljico in sva odpeljali Jerco čez hodnik. Sicer sem se spraševala, kaj se je zgodilo z mojo željo, rekla ji pa nisem nič. Saj vem, da medicinska sestra s tem nima nič kaj.
Ko pa sva prišli nekaj metrov stran od sobe, v kateri je bila prej Jerca, so pristopile k posteljici 3 ženske, pripravljene na operacijsko (pokrite s čepico, obleko, itd…) in meni nič, tebi nič prijele posteljico in jo hotele odpeljati. Seveda sem dobila kar napad panike. Zaklicala sem anesteziologinji:” A tako se vi greste?!? Grdo ste me zdajle okrog prinesli!! Kaj pa najin dogovor?” V tistem se je začela Jerca jokati. In seveda je gospa anesteziologinja to izkoristila ter rekla:”No vidite kaj ste sedaj naredili! Otroka vznemirjate!” Kaj naj bi drugega, kot pustila, da odpeljejo Jerco.
V tistem trenutku itak nisem bila sposobna ničesar. Samo solze so se mi usule in začela sem jokati kot dež. Hkrati sem bila besna kot ris. Sestra me je hotela potolažiti in mi rekla, da je čisto prav, da se zoperstavim anesteziologinji, ker je to le moj otrok. Ker v tistem nisem mogla izdaviti ničesar, sem lahko šla le na hodnik in se tam besno zjokala. Poklicala sem Uroša, ki me je nekako potolažil. Sem pa besna še vedno, če samo pomislim na cel neljubi dogodek.
Operativni poseg ni trajal dolgo. Anesteziologinja mi je Jerco kmalu prinesla kar v naročju vso jokajočo (kar seveda razumem). Sicer mi je prijazno hotela nekaj povedati, ampak jo nisem poslušala. Ker sem v trenutku, ko sem jo zagledala, vzrojila in ji povedala, da je bilo njeno obnašanje totalno nestrokovno in skrajno neprimerno, sploh do staršev. Seveda tega nisem povedala mirno in z normalnim tonom, sem se pa zelo brzdala, ker je Jerca ravno takrat jokala v mojem naročju.
Ja, to je moja zgodba. Nič kaj prijetna za starša.
In ne, ne pišem in govorim o tem samo tukaj. Dala sem tudi uradno pritožbo na Urad za pritožbe UKCL, kjer smo imeli tudi že ustno obravnavo. Na kateri je bila predstavljena moja stran videnja dogodka in stran, kako je videla to gospa anesteziologinja. Seveda anesteziologinja vse zanika in obtožuje mene, da sem se neprimerno vedla, jo non stop “prekinjala med razlago ter da sem postavljala lastne pogoje, kako naj se postopek anestezije izvede, pri čemer naj bi se sklicevala na pacientovo pravico do sodelovanja.” (to v narekovajih je prav citirano iz njenega odgovora na mojo uradno pritožbo)
No, nimam pojma kaj pomeni pacientova pravica do sodelovanja. Samo povem.
Dodajam pa tole. Če bi mi gospa anesteziologinja že takoj povedala, da na tem oddelku ni možnosti uspavanja otroka v naročju starša, da so pravila taka (oziroma, da bi mi navedla Zakon ali Pravilnik ali karkoli), seveda ne bi vztrajala (bi pa preverila, seveda). Saj kanček razuma še premorem.
Na ustni obravnavi mi je bilo rečeno, da je uspavanje otroka v naročju starša mogoče na vseh oddelkih, razen ravno na tem. Tako, da če kdo bere in se bo kdaj znašel v takem položaju, kot sem se jaz, veste, da imate to pravico. In sedaj vem to tudi jaz.
Moj namen ni bil kakršnokoli kaznovanje ali javno blatenje kogarkoli. Moj namen je le ta, da se nas starše obravnava kot enakovredne v samih postopkih … pa naj bodo to nezahtevni posegi ali zahtevne operacije. Mislim, da imamo pravico, da smo seznanjeni z vsemi postopki, pravili, zakoni, pač z vsem, kar nas zanima. In da kljub temu, da imajo nekateri ljudje v belih haljah pred svojim imenom dr. oz. asist. dr., da so vseeno lahko prijazni, človeški, sočutni, potrpežljivi s starši oziroma svojimi pacienti ter da na vprašanja odgovarjajo brez očitno videne vzvišenosti in pokroviteljstva.
Epilog moje pritožbe je sicer ta, da naj bi se gospa anesteziologinja udeležila delavnice na temo pacientovih pravic in obveznosti. Jaz pa vseeno upam, da bo naslednjič v stiku s pacientom pokazala svojo človeško plat.
