Evo, pa nam je uspelo priti na dopust. Glede na to, da je bolj slabo kazalo, smo kar veseli, da smo tu. In “uživamo”. Uživamo v narekovajih, ker ne vem, kako bi drugače opisala naše prve dva dneva oziroma dan in pol.
Ne vem ali smo edini (najbrž), ki se moramo prve dneve dopusta, ko smo vsi skupaj, prav navaditi na to, da smo skupaj. In to ni ravno prijetno.
Midva z Urošem super funkcionirava, če sva sama. Brez otrok. Prav tako super funkcionirava z Jako, če sva sama. Tudi z Jerco se da, seveda, če se ji prilagodiš in ji ustrežeš v vsaki muhi.
Ampak … ko smo pa prve dneve skupaj (ponavadi je to dopust), je pa katastrofa (seveda ni samo na dopustu, imamo tudi drugače taka obdobja doma, ampak na dopustu prve dneve pa obvezno). Včasih imam občutek, da bi bilo najbolje, da se ločimo. Kar na štiri dele.
Seveda od Uroša pričakujem, da ne bom za vse sama. In tako pričakujem tudi, da ko ima Jerca kakšen napad trme, da jo potolaži, tako kot jo jaz. Pa čeprav se non stop dere:”Mamiiii, maaaamiii,…!” In tudi pričakujem, da bo brez visokih tonov v glasu in dretja znal Jaku postavljati meje.
Kako pa je v resnici?
Jerca trenutno še ni čisto zdrava in kot jo poznam, bo še nekaj časa trajalo, da bo spet tista prava. Zato se že od jutra cmeri za vsako malenkost. Če se jo dotakne psička Lori, se začne dret: “Jooodi, Jooodi,… gajaaaa … buba!” Če ji hoče Jaka kaj pomagat se dere: “Jakaaaa, Jaaaka gajaaa…!” In seveda zraven za vsako malenkost: ” Maaamiiii,…!!” In namesto, da bi jo Uroš lepo potolažil, zgubi živce in ji čisto živčno zabije:”Pa kaj bi ti sploh rada?? Sej sem jaz tu! Pa mami je tu! Matr si tečna!” In normalno, jaz znorim zaradi tega:”Pa kaj je s tabo?! A ne vidiš, da še ni čisto zdrava! Dej jo že potolaži nekako!!! Jaz imam tud vsega že dovolj!” No in pri Jaku ni nič drugače. Namesto, da bi mu lepo razložil, da naj pospravi za sabo (ali kaj drugega), spet to dretje…
(Za sosede imamo ene Nemce in se mi zdi, da me teta non stop postrani opazuje in si misli: Đizs, te dva pa res nista normalna! Tole zihr ne bo dolgo funkcioniralo… samo dretje in prepiri! Še pes se non stop dere …).
No, včeraj dopoldne ju je Uroš malo odpeljal s supom, da sem lahko za pol urce zadihala. Čeprav me je vmes imelo, da bi spraznila kak liter ruma. Pa naj delajo kar hočejo cel teden sami, ker bo mati cel teden objemala wc školjko. Ampak me je minilo, saj mi ni ravno apetitlih, da bi to počela na javnem wc-ju v kampu.
Hecam se.
Morala sem opraviti nekaj telefonskih klicev, ki niso bili ravno prijetni. Upam pa, da se bodo izkazali za prijetne. In seveda me je to tudi morilo. Zato pa je Uroš tudi odpeljal otroka, ker je vedel, da sem res pod stresom. Sem mu hvaležna za to.
Si je pa Jaka že zjutraj zaželel, da bi šli na pedolino. Seveda, če že Jerci v vsaki muhi ustrežemo, moramo tudi najstniku. Če preživimo dopoldan, seveda. In kosilo.
Dopoldan smo preživeli. Kosilo pa komaj. Jaka je ves čas težil: “Kdaj gremo na pedolino?! Kdaj gremo na pedolino!?” Jerca pa seveda kosila ni hotela nič kaj jesti, čeprav si je ves čas zmišljevala kaj bi (potem pa da v usta, malo požveči in pljuva ven … obup), pa sama bi rezala vse, pa sama bi jedla, pa vmes bi pila, pa Lori je skočila nanjo (najhujši jok), pa Jaka ji je (seveda zanalašč) pojedel zadnji kos popečenega kruha (še hujši jok), pa potem bi ona sredi kosila kar barvala s čopiči,…. AAAAAAAAAAAAA …. ja, res … Uroš je rekel, da preklaplja na suicide mode.
In tako smo se po kosilu odpravili 100 m stran na pedolino.
Med potjo sem hotela, da bi posnela Jerco kako veselo mašira po cesti, ampak ji je Uroš že takoj dal palico s kamero, ker je gospodična tako želela. Seveda sem ji jo vzela, da bi jo posnela. Kaj hujšega! Ker ona bi slikala, saaaaamaaaaaa! In se je drla sredi ceste. Uroš se je jezil name: “Kaj? A zdaj jo boš snemala, ko se tako dere?!” Jaka pa tudi:”Pa dej mami, nehi mi sramoto delat, vsi gledajo! Dej ji že tisto kamero, da se neha dret!” Sem prav debelo pogledala. Halo? Pa normalno, da ji ne dam kamere samo zato, da se neha dret. Fanta sta šla raje naprej, ker je to res totalna sramota, če se dere dve letnica. Jaz sem pa zagrabila trmo in jo enostavno nesla naprej. (In ji dala kamero nazaj v roke … ahahaha… priznam).
Končno smo se skobacali vsi na pedolino. In saj veste, ko imaš v glavi tisto, da se lepo romantično voziš z “ladjico” po morju, nežno se zibaš sem ter tja in uživaš ob pogledu na prelepo obalo ter ob zvokih galebov? Veste to? No, nič od tega nismo doživeli.
Že pri prvih zagonih je nekaj strašno ropotalo. Očitno smo dobili en star in zrjavel pedolino. Itak. Kot, da me že od vsega ni dovolj bolela glava, sem mogla sedaj poslušat še to nemogoče škirpanje. Seveda smo preverili, če se da kaj popraviti, pa je bilo žal spodaj nekaj zlomljeno. OK, nimaš kaj. Gremo dalje.
Par sekund naprej se je Jaku zdelo zabavno, da nas začne divje zibati sem ter tja. V enem glasu sva se z Uroše začela dret: “Takoj nehaj!! A ne vidiš, da imamo Jerco zraven?” No, Jerca se je začela pa jokat in dret po svoje:” Padaaaam, padaaam,…!!” Ma, nimam pojma kam pada… seveda sem jo tolažila kolikor sem jo lahko. Zraven sem držala še Lori, da ne bi kam skočila v vodo, ker je bila videt živčna (Itak sem pa že pri kosilu rekla Urošu, da bo 100 % bruhala na pedolinu, ker ji je dajal neke ostanke kosila). Uroš pa je seveda ležerno poganjal pedolino naprej. Dokler nisem znorela. Ja, madona, jaz bi tudi! Daj primi ali Jerco ali psa. Ne vem no. Pa še slabo mi je bilo. Oooooh … sem rekla: “Ma, z vami ne grem več nikamor! Bedni ste!” V tistem sem pa dobila odgovor Jaka – pljusk direktno v obraz in povsod okoli, ker je zanalašč skočil v vodo. Na bombico, seveda. Kako smešno. Zanj, zame ne. Ko sem si brisala oči sem zaslišala Uroša: “Ojeej…”. In sem takoj vedela. Lori je bruhala. Super. Normalno je on to počistil, ker drugi nimamo za to želodca. Tako, da je vse skupaj vrgel v vodo. Jaz potem nisem hotela v vodo, ker kaj če se mi pa ti ostanki kje prikažejo med plavanjem. Umrem na mestu. Jerca je kar naenkrat zgubila strah pred “padanjem” in začela skakati iz enega konca pedolina na drugega. Aaaaaaa …
Ta naš mini izlet je bil totalen polom. Vsaj zame. Ostali so se očitno zabavali in si niso vzeli vsega tako h srcu kot jaz. Kot vedno.
Jerca se je seveda potem, ko smo stopili na kopno, drla, da pa bi ona šla nazaj na ladijco. In Uroš je takoj rekel, da bomo šli naslednji dan. Ja, valda, sem si mislila. Lahko, ni problema. Samo brez mene.
Naporno res.
Vse tri imam strašno rada, samo je včasih hudičevo naporno. Prepiri, nesporazumi, kričanje, nerazumevanje en drugega,… ubija me to. In takrat se počutim totalno nemočna. Samo šla bi. Stran od tega. Ampak vedno mine. In v naslednjem trenutku se že zabavamo. Ne vem ali samo mene tako uničujejo ti trenutki ali še koga? Se še kdo tako obremenjuje s tem? Se mi zdi včasih, ko se taki dnevi ponavljajo, da res nismo za skupaj. Urošu se seveda ne zdi nič takega, ah kje. Saj se nismo nič prepirali. Njemu se to ni zdelo kot prepir. Aaaaaaa … še tu me ne posluša in sliši ….
Ampak danes smo šli na mini izlet v Pulo in bilo je strašno zabavno … torej jutri spet sledi polom, potemtakem? Ahahaha… ali pa smo se sedaj že malo navadili na skupno preživljanje celega dneva. Do konca dopusta se bomo ravno super navadili ;). Menda.
