Že dva dni nazaj sem prebrala zapis očeta, ki se je udeležil roditeljskega sestanka (najdete ga tule). In taisti moment tudi sama napisala repliko na njegov zapis. Pa sem nato vse zbrisala.
Ampak, ne. Ne morem biti tiho.
Naj najprej povem, da vem, da niso vsi učitelji za učiteljski poklic. In da tu ne zagovarjam učiteljic oziroma učiteljev. Gre se zgolj in samo za to, kaj smo starši postali. Seveda tudi starši včasih niso zreli za starševstvo. Razumem. Se zgodi.
Ampak vidim, da je čedalje več takih, ki jim res ni jasno kaj je to vzgoja otrok. In da so ti otroci njihovi. In njihova odgovornost.
Ja, otroci so naša odgovornost!
Naša odgovornost je tudi, da jim razložimo, kaj je to odgovornost! Naša odgovornost je tudi, da jih naučimo odgovornosti! Ter jim razložimo kaj so njihove dolžnosti! In ne samo pravice!
Nikoli mi ni padlo na misel, da bi Jaku rekla, da naj bo doma zgolj in samo zato, ker ga boli glava ali trebuh. Sploh, če vem, da bo kaj vprašan. Je poskušal samo 1x, pa sem mu lepo razložila, da če ima obveznosti v šoli in dokler se lahko še drži na nogah, bo šel v šolo in opravil, kar mora. Če ga bo pa res tako hudo zvilo, me bodo pa že klicali iz šole.
Razumem, da je otroke strah pred spraševanjem. Sploh, če je napovedano in vedo, da se niso dovolj pripravili. Točno poznam te občutke. Ampak tako je življenje. Kolikokrat jih bo še strah. Pa bodo morali sami čez vse te stahove. Tudi pred razgovorom za službo jih bo strah, bodo imeli tremo. Pa bomo šli z njimi na razgovor? No, jaz ne.
In da bi zato krivila učiteljico? Pa četudi imam svoje mnenje o njej, ki ni niti najmanj pozitivno? Ne, to nima veze. Otroku je potrebno pomagati, da premaga tremo. Če ima res hudo obliko, kjer so prisotne tudi fizične bolečine. Zmerna trema pa je itak zdrava. In tudi o tem se je potrebno z otrokom pogovoriti. Iz kje izhaja, zakaj se otrok tako počuti, itd? Konec koncev pa vemo, ne? Dobra pripravljenost na predmet ter samozavest velikokrat preženeta tremo. Če ni drugih, globljih vzrokov. Za katere pa definitivno ni kriva učiteljica.
Ja, tudi doma se je treba učiti. Eni več, drugi manj. In zato smo tu starši. Kaj naj rečem? JBG, tud jaz imam enega malo bolj lenoritnega doma in moram z njim sedeti oz. bolje rečeno stati za njim. In mi piha iz ušes zaradi besa… ker se mi ne da, ker bi lahko kaj “bolj pametnega” počela, enostavno sem pač jezna. Priznam. Samo ne na učiteljico. Več ali manj na mulca, ki ne posluša dovolj v šoli in si ne zapisuje (po moje) vestno. Ker ne razume. Ampak, ko in če mu mirno razložim kaj, kar mu prej ni bilo jasno, se mu vidi, da je prav zadovoljen in vesel. In se z večjim veseljem uči sam. Doma.
Ja, z otroci je delo. Sliši se klišejsko, ampak večji ko so, več dela je z njimi. Več nas rabijo kot oporo, kot starša. Da smo starši.
To je zgolj in samo moje mnenje.
Za konec pa še en video, ki mi je ravno včeraj prekrižal pot in se ga res splača pogledati:
Sivarama Swami (Before becoming a parent you need to watch this).
