Včeraj se je Uroš lotil pospravljanja, kar je napovedal že predvčerajšnjim. Že ob omembi le tega sem se uprla, ker zadnje čase res nisem pri volji. Priznam, pri volji nisem že zadnje leto ali pa dve. Čeprav še vedno pospravim, ampak nimam nekega hudega veselja do tega. Sicer boste rekli: “Ja, kdo ga pa ima?!” In ne boste verjeli. Jaz sem imela res veselje, dokler sem bila samska. Pa tudi še potem, ko sva imela samo Jako in če je šel na počitnice k tašči (Uroš pa je delal), takrat sem si vzela en dan med vikendom, muziko na glas in uživalaaa v glancanju.
No, to je minilo, kot moja mlada leta.
Sicer sem mislila, da bo pozabil na pospravljanje, kar se velikokrat tudi zgodi. Ampak ne, tokrat se je lotil čiščenja. Že takoj, ko sem prišla iz spalnice. Za dobro jutro. No, ne bi rekla da “dobro”. Ker to je zgledalo tako, da se je zapičil ravno v tiste dele stanovanja, kjer imamo kar precej naloženo. To pa potem hitro pomeni konec srečnega družinskega življenja. Vedno ista zgodba. No, ob določenih dnevih v mesecu. Pa ne vem ali je trenutno polna luna, nekaj mora biti v zraku.
Ker je spet začel s stavki, katere bi si lahko kar posnel in jih pač zavrtel ob teh trenutkih. Pa a moramo imeti tako nastavljeno?!? A rabimo vse to?!? Sploh ne morem niti omare odpret, povsod so te tvoje prčkarije!! V omari na hodniku so samo tvoje stvari… vse leži vsepovprek. Bla, bla, bla,… Ooo in seveda mi je ob tem počil film, nisem mogla biti tiho, pa čeprav sta bila zraven otroka.
Ob takih trenutkih se mi zdi, da itak ni zadovoljen z ničemer. Ne z mano kot partnerko, ne kot mamo, ne kot …nič. In se postavim v obrambo in totalno znorim. Ja, in rečem tudi kakšno grdo besedo. Čeprav se zadnje čase brzdam (zaradi najmlajše, ker bi se ugreznila v zemljo, če bi sedaj, ko se uči govoriti, izrekla še kakšno grdo besedo zraven hudo učenih, katere jo sedaj učimo).
Ja, saj tudi mene kdaj pa kdaj razjezi, da je vse nastavljeno, samo kaj pa naj pričakujem ob dveh otrocih (sicer bi eden že moral malo pospraviti za seboj, ampak kaj ko je njegova soba v najhujšem stanju … mogoče zdrži pospravljena ravno 10 minut)? In seveda k temu pripomore še psička, ki itak iz vsepovsod privleče še tisto, za kar smo mislili, da smo že zdavnaj izgubili (izpod postelj kakšno nogavico, zraven pa še prah, … pa kakšne igrače, ki jih razgrize na miljon koščkov,… najraje ima kakšne papirčke, ki potem letijo vsepovsod,…). Ma, že to, da to vsakodnevno saniram v stanovanje, kjer lahko sploh kam stopiš, ne da bi se nabodel v kakšen ostanek od psičke (npr. včeraj je segrizla še en novoletni okrasek – nimam pojma, kje ga je našla) ali pa da se ne zapleteš v kakšno vrvico od igrače, ki jih vleče Jerca čez dan povsod. Uf, že za to si zaslužim medaljo.
In verjamem, da ko se Uroš poglobi v vse to in v vsak kot, da ga jezi. Ker on pač ni cel dan doma in tega ne gleda. Ali pa malo stran pogleda, pa je. Jaz pa to gledam non stop in sem se mogla malo distancirat od svinjarije in od nenehne želje po pospravljanju. Prav ozdravit sem se mogla tega. In priznam, super mi je uspelo. In me ne gane kaj preveč vse skupaj.
Še kako me pa gane ta njegova jeza name. Kot da samo jaz nastavljam. In da se potem jezi name, to mi je pa višek viška. Halo?!? In normalno, da sem bila užaljena in nisem hotela govorit z njim. Sicer je šel v službo in ga ni bilo cel dan doma. Sicer pa ne bi z njim govorila cel dan. Dokler se mi ne bi opravičil.
In potem, ko je prišel zvečer domov, mu je bilo vse skupaj smešno. Kao. Meni pa ne. Niti pod razno.
Sem pa cel dan premišljevala o tem. Pa niti ne o najinem prepiru. Bolj me je skrbelo, kako to vpliva na otroka. Jaka itak vedno vse vleče na ušesa. Seveda takrat, ko ni namenjeno njemu. Ko pa je, pa ne sliši niti, če mu poveš 100 x in zraven še narišeš. Jerca se itak medtem, ko se kregava, igra po svoje in najbrž niti ne sliši še zaenkrat za kaj gre.
Jaku sva že večkrat razložila, da se skregava, ampak to ne pomeni, da se nimava rada. Da je to tako, kot se on skrega s prijatelji, pa se potem spet pobota. Ampak vseeno me potem skrbi. Moja starša se nikoli nista skregala. No, tako sem sama mislila in že kot otrok sem vedela, da to nekaj ni v redu. Nista se kregala pred otroci. Pa tudi tako premalo. Za moje pojme. Nekaj prepira med partnerjema ali zakoncema je vseeno zdravo. No, in mama mi vedno pove, da se tudi midva ne smeva kregati pred otroci. S čimer se totalno se strinja. Saj se vsi kdaj pa kdaj skregamo, ane? In dokler se ne prepiramo prevečkrat in to ne traja predolgo, je še vse ok. In seveda, da se potem znamo pobotati. Da se znamo opravičiti (čeprav jaz izsilim opravičilo od Uroša, vsak tako se mi zdi – kadar je on kriv za povod). To pa največ šteje za otroke. Se strinjate? Ali ne? Se vi nikoli ne prepirate pred otroci?
