Že kar nekaj časa je minilo od moje prve objave, kar sem objavila, da sem noseča. To pa je bila tudi zadnja o moji nosečnosti. Pa se je pred kratkim končalo že drugo trimesečje.
Po pravici povedno, enostavno nimam energije, saj bi že po eni uri, ko sem pokonci (ko zjutraj vstanem) brez problema zaspala nazaj za cel dan.
Najbrž je velika razlika ali je ženska noseča prvič ali pač tretjič. V prvi nosečnosti se lahko posvetiš sama sebi, pripravi na dojenčka, spremljaš vsak teden kako velik je plod, kaj se dogaja s plodom, kaj se dogaja s telesom. Takrat se večino časa veseliš (in včasih te je strah) vsega, kar te čaka. Delaš sezname, kaj potrebuej dojenček in kaj potrebuješ ti. Sanjariš. In predvsem imaš čas, da počivaš.
No, jaz se iz prve nosečnosti spomnim, kako sem cel čas prebirala forume, internet in spala. Spanec po službi, nato kratek sprehod in spet spanec do jutra.
Tokrat pa priznam, nimam ne energije, ne časa, … za nič. Kaj šele za počitek ali spanec.
Ko sem v oktobru zvedela, da sem noseča, je bil seveda šok. Temu šoku je takoj sledila nenormalna slabost, ki ni minila prav kmalu. In ravno zaradi tega sem bila totalno nesposobna razmišljati o čem drugem, kot le o tem, da preživim dan. In globoko diham.
Uroš me je celo enkrat vprašal:”Ja, kaj pa je s tabo? Sploh ne odgovarjaš na Jerčina in Jakova vprašanja? A sploh kaj slišiš?!” Ne, nisem nič slišala, ker, ko sem bila doma, sem lahko le sedela na kavču, osredotočena na svoje dihanje in eno nevidno točko nekje tam daleč, ker če sem samo za milimeter premaknila glavo, se mi je zdelo, da mi jo bo razneslo. Kot bi imela vsakodnevnega nenormalnega mačka.
Prav tako pa je imela do pred kratkim Jerca kar nekajkrat na teden še razne terapije in ko sem jo vozila na le te, sem morala včasih vmes ustaviti, da sem jo sploh lahko pripeljala do cilja. Ali pa sem sredi zime na semaforju odprla okno, da sem zadihala v mrzel zrak.
Tako, da prvo trimesečje ni bilo niti najmanj zabavno in veselo. In zaradi mene tudi, če bi ga preskočila.
Je pa minilo.
Vsi so mi govorili, da ko mine prvo trimesečje, da potem pa pride tista prava nosečniška energija, ki jo ne bo za ustaviti. Sicer ne vem, kje se je pri meni izgubila, ampak jo še vedno ni.
Drugo trimesečje je minilo hitro, predvsem najbrž zato, ker so moji člani družine kar precej športali na snegu, jaz sem bila pa predvsem njihova šerpa (hrana in voda morata biti vedno pri roki, mar ne?) in uradni fotograf. Ok, tisti ruzak s hrano in vodo me ni ravno zabaval. Ampak fotkam pa rada. In za dobro fotko bi mogoče včasih naredila tudi kaj preveč. Zato mi pot do smučišč ni bila težka. Bolj pot iz smučišča, ko sem preždela nekaj uric tam, to mi je pa počasi že načenjalo živce, sploh pa energijo.
Sem kar vesela, da so se snežne radosti prenehale.
In če mislite, da se mi kaj pozna pri kilogramih, ker sem bila tako aktivna do sedaj, mislite narobe. Seveda so se nabrali, po moje še bolj zaradi utrujenosti, katero potem pokompenziram z enormnimi količinami sladkarij. Žal. Do sedaj sem pridelala že 8 kilogramov, na 2 do 3 odvečne kilograme že od prej. Kar pa je za mojo velikost (tam 159 cm), kar precej. Seveda me to precej razžalosti, ampak mi še vedno ne znese ukinit sladkarij. Sicer se malo tolažim, da bodo po rojstvu zginili, ampak se zavedam, da se bo najbrž z novorojenčico in 3 letnico, ki je doma, želja po sladkem še povečala.
No, to drugo trimesečje je prineslo tudi hude hormoske spremembe. In ne, žal ne govorim o nenasitni seksualni pohoti. Razpoloženje mi tako niha, da še sama ne vem, če nisem za kakšno psihiatrično ustanovo. Zbudim se lahko super dobre volje, čez kako uro pa me bo razmišljanje (o biločem) tako povozilo, da bom lahko samo jokala. Največkrat pa je seveda kriv za moje razpoloženje Uroš. Občasno mi gre totalno na živce. Sploh me zamori pri pogovorih, ki se tičejo nakupovanja za dojenčico. Sicer je res, da pri tretjem ne kompliciraš preveč, ampak nujne zadeve kot sta lupinica in voziček pa vednar rabiš. In ravno tega nimava več od naše srednje princeske. In potem seveda dobim odgovor: “Pa kaj? A to zdajle, ta trenutek rabimo?” Kar me pa totalno iztiri. Najraje bi se kar ločila v tisti sekundi. Ali še kaj hujšega.
Nosečnost ni vedno zabavna
Foto: MoiOaa Photography
Tako, da tisto, kar piše in kar pravijo, da po prvem trimesečju vse mine, se je pri meni očitno preneslo v drugo trimesečje. Kaj me/nas pa čaka v tem trimesečju, bomo pa še videli.
Ja, zabavna ta nosečnost ravno ni. Verjamem, da nekatere uživate v tem (ali ste uživale), ampak jaz kar komaj čakam, da mine.
Toliko zaenkrat. Naslednjič pa vam zaupam zakaj nisem šla na nuhalno in katere teste sem sploh opravila v času nosečnosti. Aja, pa še mojo nočno moro moram delit z vami – nakupovanje nosečniških oblačil ;).
