Nosečnost zame ni bila nikoli nekaj, kar sem si želela. Ne me narobe razumet, otročka že, ampak nosečnost bi pa brez problema lahko preskočila. Že v prvi nosečnosti, no, sploh v prvi nosečnosti sem bila kar malo jezna na nosečnost, ker se mi je zdelo, da sem kar naenkrat popolnoma omejena.
Nisem smela kadit (ja, prej sem ful kadila) – no, smela, pač seveda ni niti zdravo, niti ne zgleda primerno. Nisem smela nič več spit (pa ne da bi sedaj fuuul popivala). Nisem mogla več nič športat. Na kolo se nisem upala. Tako, da ja. Ko pogledam nazaj, sem bila mogoče malo nezrela za otroka. Ali pa z veliko okostjakov, ki sem jih šele po rojstvu Jaka predelala.
Po drugi strani pa … Ko pogledam nazaj, mi je žal, da nisem bolje uživala v trenutkih nosečnosti. Ampak pač takrat nisem znala.
Pri Jerci sem sicer več ali manj “uživala” v 4. nadstropju Porodnišnice Ljubljana. Sicer ne morem rečt, da je bilo tako strašno slabo, ker sem večinoma preležala, brala … no, vmes pa veliko prejokala zaradi vsakodnevno drugačnih diagnoz. Ampak nekako, če potegnem črto, ni bilo tako slabo. Najbrž tudi zaradi zabavne cimre, ki sem jo imela tam.
Že kmalu po rojstvu Jerce sem imela (očitno pod vlivom hormonov) neko željo po še eni mali štručki. Najbrž tudi zaradi tega, ker sem premišljevala, kako nekatere tako uživajo v nosečnosti, žarijo, so polne energije, … In zakaj meni ni bilo to dano? Sploh v drugi nosečnosti, ko sem mislila, kako bom uživala, pa je bila od prvega dne samo stres (umetna oploditev, hematom in krvavenje in na koncu ležanje v porodnišnici do rojstva). Nekaj o tem si lahko preberete tule in tule.
Ta želja me je minila in realno si sebe res nisem nikoli predstavljala s tremi otroki. Kaj šele, da bi dala skozi tri nosečnosti !!!
No, pa sem tam. Pri tretji nosečnosti in to že v 31. tednu. In seveda zaradi tega, ker sem najbrž “deep down” želela še eno štručko, se pač ne smem (preveč) pritoževati. Saj veste, kar si želiš, to dobiš. Ne dobiš pa vedno v taki obliki, kot si želiš. 😉
Torej, da se vrnem k mojim (že) 31. tednom:
Moj otročiček (punčka) je sedaj že kar velik (naj bi bil tam skoraj že nekje 40 cm in težak kilogram in pol). Predvidevam, da malo manj, saj je bila meritev narejena v 28. tednu in takrat naj bi bila ocenjena teža 1200 g (na spodnji polovici meje).
Kljub temu, da je bila Jerca močno zahirana in rojena v 32. tednu, me trenutno rast novorojenčice (še ne) skrbi. Drug teden imam ponovno pregled rasti ploda v Porodnišnici Ljubljana in bomo videli.
Bolj me skrbi moja “rast”. Pridobila sem tam nekje 9 kilogramov (v zadnjem mesecu mi ni šlo kaj veliko gor, ampak glede na moj apetit oziroma način prehrane zadnje čase – čokolada, piškoti, čokolada, nutela,…., se bojim, da bo zdajle enkrat kar en velik preskok). In pridobila sem ogromno maščobe na trebuhu. Kako bo to šlo dol, še ne vem. In seveda že zdaj gruntam, kakšne cote (do tal in pokrite roke) bom nosila poleti in na morju. Imajo tudi kakšne take kopalke mogoče, katera ve?
Moje počutje je: sej bo kmalu bolje – tako nekako.
Utrujena sem fuuul, zgaga me non stop peče. Danes sprobavam proti zgagi coca colo (!?), menda naj bi pomagala. Če ne bo še slabše. Sprobala Donat, pa ni nič kaj haska. Kaj bi še pomagalo?
Prejšnji teden sem imela čast spoznati kako je to, če te sredi noči zagabi krč. Ne samo, da me je po tem še 2x zagrabil, tudi noga me je bolela še en teden skupaj zaradi tega.
Začela sem se zbujati proti jutru (in ne zjutraj), kar pomeni tam nekje ob 5.00 (včasih nisem prenesla teh luštnih ptičkov, ki začnejo zjutraj tako veselo žuboreti, ker so napovedovali konec zabave, zdaj pa jih ne, ker mi napovedujejo začetek “zabave”) in seveda spanca je konec, saj nazaj ne morem zaspati.
V kopalnico oz. na wc bi se itak lahko že kar preselila, saj komaj, da pridem ven, moram ponovno zaviti nazaj.
Težko sedim, ker imam občutek, da mi dete na nekaj pritiska in začnem malo težje dihati. Ležat pa sploh ne morem, ker mi postane slabo. Tako, da si na kavč privlečem nekaj sto povštrov in si jih podložim iz vseh strani, da bi mi bilo vsaj par minut bolje (no, saj ko končam z zlaganjem povštrov se sigurno oglasi eden od otrok:” Maaaamiiiii!!!” … ali Jerco kakat ali lulat ali bi pila ali jedla ali pa Jaka rabi “pozornost” po njegovo). Saj ne, da istočasno z mano leži na kavču tudi Uroš, ki ravno takrat očitno izgubi sluh.
Moje joškice? Ja, niso joškice… ampak JOŠKE. Vsak dan so večje. Spet so se mi povečale. Groza, prav čutim, ko mi rastejo. Čeprav si strašno želim ponovno dojit in sem bila pri Jerci res ponosna na to, da sem jo dojila. Sploh, ker je bila nedonošena. Vem, drago vesolje, da tudi iz čisto malih joškic pride veeeliko mlekca in jaz bi res rada, da mi ne rastejo več. Prosim.
Priznam, non stop globoko diham in vzdihujem. Najbrž, da je malo naporno to poslušat, ampak se mi na tista Urošova vprašanja:”Kaj te pa spet muči?!” niti ne zdi vredno odgovarjat. (Ker itak vpraša samo zato, ker misli, da mora.) In menda bi lahko vedel. Namesto, da bi se ponudil za vsakodnevno masažo. Zajtrk v postelji. Nošenje torb in fasunge iz avta. Itd … saj veste, kot pravi pozoren gentleman … tako pa se dogaja, da jaz nosim Jerco, previjalni nahrbtnik in še 2 vreči imam v rokah.
No, ampak ja … drugače sem pa super. Tako, krasno nosečniško. 😉
P.s. In ja, ime imava pogojno izbrano … nisem čisto zadovoljna … pa seveda vozička še vedno nimava … upam, da ga Uroš najde v tistem tednu, ko bom v porodnišnici … saj sem rekla, da se s temi stvarmi ne bom več obremenjevala … ane? Pa tudi všeč mi ni nič kaj …
Prva fotka: Prav posebno, Urška Golob
Ostale fotke: MoiOaa Photography
