Moja zgodba o dojenju – 2. del

Včeraj oziroma predvčerajšnjim sem objavila svojo zgodbo o dojenju skozi katero sem šla pri Jerci. Ker sem sebe imela že za izkušeno dojiljo, sem tokrat predvidevala, da bo dojenje steklo brez večjih težav.

Pa vendar sem ponovno naletela na ne ravno prijazno in razumevajočo sestro v porodnišnici, ki me je vseeno spravila v negotovost.

Tudi tokrat sem rodila s pomočjo carskega reza. Ugotovljen je bil zastoj rasti, kar pomeni, da so mi carski rez naredili malo prej. V 37. tednu. Jagoda se je rodila z 2280 g, kar pomeni, da niti ni bila tako švohcena (če primerjam Jerco, ki je šla domov z 1600 g in je z 2000 g že veselo sesala).

Tudi tokrat sem se že v nosečnosti pripravila na dojenje. Kolikor se je seveda dalo preko knjig, FB skupine Dojiva se in različnih člankov. In seveda bila sem zelo samozavestna, glede na to, da sem imela res težko izkušnjo z dojenjem za sabo in da sem dejansko pred kratkim šele nehala dojiti Jerco. Ampak….

Že takoj na intenzivni sem osebju dejala, da ne dovolim, da dajo Jagodi dodatek. Sprva sem naletela na razumevajočo sestro, ki se je strinjala z mano in dejala, da itak dojenček zdrži kar nekaj ur brez, v kolikor ne steče.

Ko so mi prvič pristavili Jagodo je le ta pokazala velik interes za sesanje. Sicer je bilo vse skupaj malo nerodno, ker sem jo pristavljala v leže (pa sem kasneje ugotovila, da ji ta položaj sploh ne paše), Jagoda pa se je kar zaletavala v bradavico in se jezila. Bi sesala, pa se nekako ni znala pristavit. Medicinske sestre so mi predlagale nastavek. 😉

Nastavek mi je Uroš naslednji dan prinesel, pa ni bilo nič bolje (tukaj dajem samo opombo, da dojenje z nastavki ni ravno ok, ker preko nastavka pride do manjše stimulacije dojke, kar pa potem lahko privede do manjšega pridobivanja teže otroka).

Tako, da mi je prvo noč medicinski brat predlagal, da ji da malo dodatka, ker kao (so jo tehtali) ni nič spila pri meni. Sama sem oklevala, pa potem popustila. Ker so me spet dobili na “foro”, da je drobcena in ni dovolj močna. In njegova razlaga je bila, da bo z dodatkom dobila moč za sesanje pri meni. Ampak me je žrlo. Res. Takoj, ko sem rekla ja, sem vedela, da ni bilo prav. Da ni nič drobcena in nemočna. In da ima še čas, da začne pridobivat na teži.

Kljub temu, da sem se rees pripravila na dojenje, prebrala ni da ni zgodb, člankov, … se že vnaprej pripravila na nasprotovanje medicinskega osebja, … kljub temu me je prepričal. Še vedno ne morem verjet. Da sem podvomila vase v tistem trenutku. No, to je bil le trenutek. Kot sem napisala zgoraj, takoj mi je bilo žal in ko so mi ponovno ponudili, da ji dajo dodatek, sem le tega zavrnila.

Na intenzivni ti otroka ponoči odpeljejo (razen, če vztrajaš drugače). In v tem času, do jutra, tam nekje do pete  ure zjutraj, jim dajo en obrok po flaški (razen, če temu nasprotuješ, kot sem jaz). Mene so ponovno drugi večer vprašali, ali naj ji dajo dodatek. Rekla sem, da ne. Pa me je kljub temu prišla sestra še enkrat vprašat pozno zvečer, če sem prepričana v to? Sem ponovila svojo željo. Začela je zavijati z očmi in me hotela prepričati v nasprotno. Mirno sem ponovila, da ne želim, da ji dajo dodatek. Ker sem bila očitno preveč mirna, je začela z malo nesramnimi pripombami, da delam škodo otroku, se jezno obrnila in glasno dajala razne pripombe, ko je hodila stran.

Kljub temu, da so me hormoni in res hude bolečine zaradi zapletov pri carskem kar precej zdelali in me je vse skupaj svinjsko bolelo, se sploh nisem obremenjevala z njo in njenimi pripombami. In prav ponosna sem bila nase. Ker sem v tistem trenutku vedela, da delam prav. Oziroma sem prav čutila, da delam prav. Bila sem čisto mirna in pomirjena.

Z Jagodo sva se že v porodnišnici začeli super dojiti, kljub temu, da so me bradavice noro bolele. Tega tokrat nisem pričakovala, saj sem mislila, da so že utrjene. Je pa res, da se Jagoda z razliko od Jerce doji precej bolj močno, ima močnejši sesalni refleks in na trenutke je tudi precej bolj groba.

Sva se pa skoraj do sedaj (včeraj je dopolnila 2. meseca) dojili le v sede. V leže ji nikakor ni šlo. Kar je zame ponoči precej bolj naporno kot leže. Sedaj pa ji je že nekaj noči zapored uspelo se podojiti se leže.

Je pa tudi ona veliko na ziziki. Reees veliko. So bili dnevi, ko se je dojila več ali manj kar cel dan. Sploh pa jo dojenje pomiri, ko jo šraufa po trebuščku. Ima trenutke, ko se začne zaletavati v dojko, ampak bradavice pa ne posesa. V tem primeru ji najprej podrem kupčka, potem pa zamenjam dojko. Če pa se še vedno zaletava v drugo dojko ali pa jezi nanjo, jo pa začnem dojiti tako, da hodim in jo narahlo zibljem med dojenjem.

In ti dnevi, ko se non stop doji, mi včasih prinesejo tudi nesigurnost. Vprašam se ali imam sploh dovolj mleka. Sploh pozno popoldan in zvečer. Kljub temu, da vem, da ga ne morem kar “ne imeti”. Mislim, da je to normalno, saj se občasno nabere utrujenost, napor in hormoni. Pa še “pameten” mož, ki te ne more več gledati vso izmozgano in v “tolažbo” prijavi:”Pa kaj se mučiš, sej grem lahko po umetno mleko!”

In priznam, na trenutke mi je naporno, sploh, ko se zaradi stika koža na kožo cele dneve nenormalno potim (in se po možnosti nimam časa niti stuširat) in jo nosim več ur skupaj. Hkrati pa se ne morem posvetiti sploh nič ne Jaki ne Jerci, kar  pomeni, da me non stop spremlja slaba vest.

In seveda ponoči mi je bilo grozno naporno, ker se ni hotela dojiti leže (plus še spala je samo v naročju) … tako, da sem kar večkrat na noč rekla tisti “Jaz ne morem več.”. Ampak zaenkrat še zmorem. In ker se mi zdi, da je iz dneva v dan lažje (ali pa sem se ponovno navadila),  bom najbrž tudi tokrat vztrajala dokler se bo dalo.

In upam, da se to soboto vidimo na Festivalu dojenja. Ki ima tokrat slogan:

“Da zmorem več, kot sem sprva verjela. Da je moje telo pripravljeno roditi in da je porod lahko lepo doživetje. Da prepoznam izzive dojenja in najdem rešitev. Da je družina moj steber podpore in da je mama z zaupanjem vase ključ za harmonijo v družini.