Se kdaj zahvalite svojim mamam, ker za nas še vedno v odrasli dobi skrbijo, kot da bi bili otroci? Ne, ane? Seveda, da ne. Ker nas na splošno to nervira. Vsaj mene. To njeno vmešavanje v naše življenje. A po drugi strani z veseljem sprejmem (brez zahvale, seveda), ko mi kaj zlika, skuha in popazi otroke.
Že na splošno smo premalo hvaležni za vse dobrine (naravne in materialne) in dogodke, ki so nam na voljo in ki se zgodijo vsakodnevno, kaj šele, da bi bili hvaležni za tiste stvari, ki so najbolj samoumevne?
Z mojo mami sva si popolnoma različna karakterja. Zato se seveda v sekundi skregava. Ker pač drugače gledava na ta svet. Seveda k temu pripomore tudi odraščanje v popolnoma drugem svetu. Ona še vedno živi tam nekje zadaj (za moje pojme), kar se tiče tehnologije (ne razume zakaj non stop driblam svoj telefon), kar se tiče vzgoje, vzgojnih pripomočkov, kar se tiče partnerskega odnosa in na splošno življenja.
Ampak …
Vedno in povsod je tu zame. Ko sem rodila Jagodo, je skrbela zame in predvsem za zabavo Jerce. Če sem kaj potrebovala, mi je prinesla iz trgovine. Kar mi še vedno. Še vedno, če kam gre, pokliče in povpraša ali kaj potrebujemo. In včasih (ravno 2 meseca nazaj, ko sta bili obe punci bolni) mi to še kako pride prav, da mi ni potrebno skakati po trgovinah.
Življenja brez nje si enostavno ne morem predstavljati. Še vedno mi zlika perilo, še vedno kuha za nas (preveč), pazi na otroke, vskoči s prevažnjem otrok, če je potrebno. In kaj dobi za to? Ja, po večini kakšno kritiko, kako nekaj ni bilo ravno dobro skuhano. Pripombo, da vsega pa res ni treba likat (haloo?!), … Jezno besedo, zakaj se mora vmešavat v mojo vzgojo ali v moj prepir z Urošem.
Hvaležna sem, da jo imam. Da jo imamo v našem življenju. Da nam skuha kosilo, ki ni iz vrečke in na hitro (po čemer sami v vsem tem hitenju radi posežemo). Da s tem skrbi za naše zdravje. Da se lahko z Urošem v miru najeva. No, predvsem jaz, kajti Uroš se redkokdaj sam spomni, da imava pri kosilu tudi dojenčka, ki je večinoma na rokah. Da v času kosila vzame Jagodo v roke ali pa da pomaga Jerci (ki se je, odkar imamo Jagodo, prelevila v dojenčka, ki ne zna sam jesti).
Hvaležna, da lahko za tisti čas, ko npr. skočim po Jerco v vrtec (sicer priznam, da v zadnjih štirih mesecih redko), pustim Jagodo pri mami. Ali pa da pustim obe pri njej, ko šibam po Jaka na trening. Vesoljsko norih 10 minut tišine in miru v avtu. In seveda nepotrebnega švicanja in prerekanja ob tlačenju dveh majhnih otrok v avto pozimi le za tistih 10 minut.
Hvaležna sem svoji mami, ker ji lahko potožim. Ali čez Uroša ali čez otroke ali čez življenje. Sicer mogoče malo manj hvaležna za njene reakcije in pripombe, ampak vseeno.
Najbolj pa sem hvaležna, ker tako skrbi za svoje vnukce. Starejši se res občasno neprimerno obnaša (najstnikom pač ni pomoči). Zato pa jo toliko bolj obožuje Jerca (in počasi tudi Jagoda, čeprav ona obožuje vse kar leze in je živo), ki ne zdrži brez svoje babi niti 3 dni. Velikokrat sem jezna, ker jo preveč crklja, ampak saj zato pa so babice, mar ne?
Odnos med mamo in hčerko je res zakompliciran, a vseeno eden najbolj iskrenih in najlepših. Zato sem hvaležna, da jo imam. In da se lahko vedno in povsod nanjo tudi oprem.
In ker ji seveda zelo malokrat kaj podarimo, jaz in njeni vnučki, ker češ, da nič ne rabi, smo se tokrat odločili, da ji podarimo kar fotografije. Vedno se pritožuje, da imam non stop telefon ali fotoaparat v roki, a da do nje ne pride nobena fotografija. In evo, tokrat smo ji pripravili presenečenje. V aplikaciji printee (oz. na tem linku) smo kar preko telefona dali natisniti fotografije in jih pripeli na poseben okvirček. Naredili smo ji “kolaž” fotkic na katerih je ali ona z vnukci ali pa so samo vnukci. Moram priznati, da je presenečenje uspelo in ga je bila zelo vesela.
Printee najdete tudi na FB – ju PRINTEE.
Ali pa na IG @printeeapp.
Za vas pa imam tudi kodo MAMI, ki prinaša 10% popusta na fotoknjigo, Printeebox ter koledar in brezplačno poštnino za naročila nad 40€. Prav tako pa imate na fotke količinski popust, vse do 35%.
