Zadnje dneve poslušam več ali manj samo vprašanja kot so: “Mami, a si huda?” Na moj odgovor:” Jaaaaa!” pa se moja mala princesa samo zasmeji, mi z malimi rokami objame obraz in mi pritisne enega lupčka. Seveda potem ne morem biti več huda. Tistih nekaj sekund.
In zakaj naj bi bila huda?
No, zame in za moja otroka pomeni, da sem huda, to, da sem u bistvu jezna. Jezna na njiju. (Ker če sem jezna na Uroša, potem sem seveda tečna. To je druga zgodba. Vsaj za nekatere (khmm khmm).)
In ko sem jezna, privzdignem glas, nisem pripravljena poslušat druge strani in v tistem trenutku bi rada mir. Predvsem pred ostalimi člani družine. Pa včasih tudi pred celim svetom.
In kaj metrenutno tako strašno jezi?
Zadnje čase ima Jerca totalno čuden ritem spanja. Oziroma ga niti nima. Naj povem, da že od rojstva ni kaj veliko spala. In še sreča, da je drugi otrok, saj s takimi nasveti in pripombami, kot sem jih že takrat dobivala, najbrž ne bi preživela. Saj veste, pri prvem otroku se še sekiraš, prebiraš razne nasvete, jih iščeš v različnih skupinah, itd… Si ves bogi, ker se ti zdi, da nič ne narediš prav. Pri drugem si pa že bolj samozavesten, vseeno ti je za razne napisane nasvete, še manj pa za tiste dobronamerne nasvete za katere niti nisi prosil. Te imamo itak vsi najraje. Nooot.
No in te zadnje dni je res hudo. Punca sploh ne spi. Ok, seveda spi. Lahko zdrži s sedmimi urami spanja čez noč in nič čez dan. Drugače kot tole ne morem povedat, ampak meni se bo enkrat snelo. Totalno. In do konca. In seveda sem tečna. Jezna. Oziroma lepše povedano – HUDA. Kot stekli pes.
Niti ni težava v samem spanju. Sicer se ponoči zbudi 2x. Prvič za pit in drugič, da jo odnesem v spalnico (ja, jaz, ker Uroš slabo sliši ponoči – najbrž poklicna bolezen “ati na nočni straži” ali kaj jaz vem kaj).
Težava pa je v uspavanju!!! Ooooo … to lahko traja tudi do 2 uri. Da se ti res lahko odpelje. Babnca sploh noče zapret oči. Sicer je res, da se je to pojavilo po zadnji operaciji in sem nekaj časa za to krivila le to. Sedaj pa mislim, da je to le obdobje in da pač taka je.
In tako smo sedaj prišli že tako daleč, da ko se bliža večer … ona totalno oživi. In takrat se začuda tudi čisto sama zaigra. Kar se čez dan redko zgodi … No, takrat se pa tudi midva z Urošem delava malo “mene ni tu”. Ker se obema to uspavanje tako upira, da kar odlašava in odlašava.
Tako je bila prejšnji teden ura že devet zvečer (Jaka je že zdavnaj spal), Jerca se nekaj igra. In mi Uroš reče: “Ja, kaj? A Jerca ne bo šla nič spat?” Sem ga pogledala in mu nič kaj prijazno odgovorila:”Seveda, kar izvoli jo dat spat!” Ja saj vem, kar malo žalostno, a ne?
Smešno pa mi je, ker sem pri Jaki mislila, da ne spi dobro. Ampak on je le želel spati z nama. In je bilo to spanje podobno sumo borbi. On sam pa je zaspal že ob sedmih, spal do pol sedmih in še čez dan. In še vedno gre zgodaj spat. Zato bi bilo prelepo, če bi tudi Jerca zaspala v času ugledne ure. Da imam sploh kaj od življenja.
In ja, potem sem tečna. Normalno, kdo pa ne bi bil? Ta čas uspavanja me ubija. In lahko samo upam, da ne bo tole obdobje trajalo do 10 leta. Ker Jaka je šele takrat začel sam spat.
Ma, ne maram preveč “pametnih” nasvetov, ampak me vseeno zanima kako vi uspavate svoje otroke?
Včeraj sem pri Nepopolni mami brala, da ima podobo “zabavo” vsak večer kot mi. Nisem pa zasledila kakšnega nasveta – bralk. Pa me firbec matra kako gre kaj vam?
Pri nas je tako, da Uroš Jerco gunga na muziko. Jaz pa jo položim v posteljo, prižgem muziko in jo božam. Na guncanje zaspi, ko je res res utrujena. Če pa ni, pa tudi to ne pali. In večinoma obupa tudi Uroš in jo položi v posteljo. Kjer potem jokca, tečnari, se premetava, zahteva vodo in hrano, včasih tudi odhod na stranišče,… tako no… približno po dveh urah se ustavi.
Priznam, po eni strani hočem, da imam zvečer mir in vsaj malo časa zase in za kaj postorit. Po drugi strani pa vem, da Jerca rabi veliko več spanja, kot ga trenutno ima, saj je popoldne večinoma tako tečna, jokava, ne ve več kaj bi oziroma ne bi, da je že hudo.
V glavnem, vsi sotrpini in sotrpinke: “Držite se!! Niste edini!” Mogoče pa celo enkrat mine.
Lepo vas pozdravlja …
tečna (huda) mami Nataša 😉 …
Naslovno fotografijo sta ustvarila fotografa Ustvarjenih spominov, prekrasni matchy matchy kapici pa sta delo Monike Benetek Design.
