Tako je. Sem mama posebne deklice. Vem. Vsaka mama ima svojo posebno deklico ali fanta. Ampak moja je le moja. Resnično posebna.
Moja Jerca je rojena z redko anomalijo rokice. Z diagnozo radial club hand oziroma displazija radiusa. To je prirojena napaka, ki je nastala v času razvoja ploda.
Njena napaka spada med redkejše na svetu (s tako diagnozo se jih rodi tam nekje eden na 30000 do eden na 100000). Vzrokov ne poznajo. Pač se zgodi. Sama sem preko pisanja bloga spoznala 3 mamice oziroma še 3 otročke, ki imajo enako diagnozo. 2 fantka in eno punčko. V Sloveniji.
Večkrat sem že napisala, da je bilo rojstvo Jerce grozen šok, saj anomalija rokice ni bila vidna na ultrazvokih, ki so jih naredili med nosečnostjo kar nekaj. No in za ta šok sem potrebovala kar precej časa, da sem ga prebolela. Do določene mere. Ker … se občasno vprašam ali bom to sploh lahko kdaj prebolela.
Zakaj o tem ponovno pišem sedaj?
Prišel je čas, da tudi Jerca zapusti varno zavetje doma in družine. Kjer so jo večina časa čuvale naše budne oči. Prišel je čas, da se naša princeska nauči novih stvari, da spozna nove prijatelje in konec koncev, da se nauči kaj je to resnično življenje.
Jerco smo sicer že enkrat vpisali v vrtec. Bila je sprejeta. Ampak prestopila vrtčevskih vrat ni, ker je imela ponovno napovedano operacijo in smo se odločili, da bo pač še eno leto ostala doma. Takrat si tudi pod razno nisem predstavljala, da bi šla v vrtec.
Sedaj pa je malo drugače. Jerca je že tako velika in za njen razvoj se mi zdi pomembno, da se česa novega nauči. Sicer je Pinterest in na splošno internet poln idej s čim lahko zamotimo otroke … ampak ob njeni mali sestrici, ki nikakor noče zapustiti materinega naročja, je še iskanje idej sila težko.
Zato sem bila strašno vesela, ko smo letos prejeli obvestilo, da je sprejeta v vrtec. Ampak to veselje me je minilo že nekje sredi poletja. To veselje so zamenjali skrb, strah in občasna panika.
Niti ne vem zakaj. Najbrž tudi zato, ker smo veliko časa preživeli na morju, kjer smo bili obdani z veliko neznanimi ljudmi. In seveda za njih je najbrž njena rokica “zanimiva”. Tako zelo, da ne odvrnejo oči z nje in da si potem med seboj šepetajo. Ne vem kaj, me niti ne zanima. Pa vendar so to tista dejanja, ki me prestrašijo in prizadanejo. Prestrašijo zato, ker se bojim kako bo to Jerca sama sprejela, ko bo opazila ta “buljenja” v njeno rokico in tiho izmenjavo mnenj.
In v tem trenutku bi jo najraje obdržala doma, med domačimi stenami. Za vedno. Da bi ostala za vedno moja punčka z veselimi, nagajivimi, srečnimi očki. In da jo nikoli nihče ne bo mogel prizadeti, razžalostiti ali užaliti.
Ravno včeraj sem imela sestanek z njeno vzgojiteljico, ki jo poznam še iz časa, ko je Jaka hodil v vrtec, saj je bila njegova vzgojiteljica. Za moje pojme (in mislim, da bi se marsikateri starš strinjal z mano) je to res najboljša vzgojiteljica v našem vrtcu. A kljub temu ima skupaj s svojo pomočnico na skrbi 19 otrok in na vse naenkrat paziti mora biti kar izziv. Kar je tudi priznala. Ves čas jo bo težko imela na očeh. Kaj če jo bodo v kakšnem kotu sošolci zafrkavali in se delali norca iz nje? Ona pa se bo povlekla vase in se ne bo znala braniti. In nam doma tega ne bo povedala?
Prijateljica iz Instagrama, Valentina, mi je svetovala, da naj se za začetek nauči vsaj oziroma samo en dober judo prijem. In da je to vse kar rabi. Pa mislim, da ima kar prav. Seveda, kobo vedela, kdaj se le ta lahko uporabi. 😉
Priznam, da sem do otrok mogoče malo preveč zaščitniška. Do Jerce pa sploh. In ko se dogaja krivica ali pa nekdo prizadane MOJEGA otroka, se težko brzdam. Res težko. Tukaj mi razum odpove.
Zato močno upam, da ne bom hodila špijonirat v vrtec med dopoldanskim časom kako se ima. In kako se drugi obnašajo do nje. Ahahaha… malo heca.
Očitno me na vsake toliko malo zagrabi panika, saj sem lani ob skoraj istem času napisala tole na Instagram: “My princess with radial club hand ❤. Sometimes it’s hard … at the moment mostly for me because I worry how other people may look at my princess. Will I be able to teach her to feel equally positive and confident about her hand? …….”
