Pri nas doma je bila vedno navada, da ko je bilo kosilo, se je ati vsedel za mizo in čakal kot lipov bog. Pa četudi ni bilo pred njim ničesar, nobenega krožnika ali pribora. In ko mi je mami npr. rekla naj mu dam krožnik in pribor sem samo jezno zaprhala skozi zobe in zasikala:”Sam si naj postreže!”
Kako mi je šlo to na jetra. Seveda nisem tega pozabila omeniti svoji mami. Vsak dan. Če ne večkrta na dan. In že takrat, v času osnovne šole, sem se zaklela, da JAZ pa že ne bom taka! Če bom kdaj imela partnerja, ni šans, da ga strežem. Ni šans, da mu likam. Ni šans, da bom samo jaz skrbela za gospodinjska opravila. In ni šans, da bom samo jaz skrbela za otroka. Edino seveda, če bom samska.
S takimi načeli in s takimi prepričanji sem tudi stopila v resno zvezo z Urošem. In vse je bilo super in prav (vsaj z moje strani), dokler se nama ni rodil prvi otroček, Jaka.
Jaka je bil precej zahteven dojenček, veliko je jokal. No, non stop je jokal. Seveda sedaj, po toliko letih in po toliko znanja in spremembe v razmišljanju mi je jasno zakaj. Takrat mi pa ni bilo. Ni mi bilo jasno zakaj za vraga se dere cele noči in dneve. Vsi so mi govorili, da naj se pomirim. Da ko bom sama mirna, se bo tudi on pomiril in vse bo ok. To se seveda ni zgodilo. Pomirila me je edino tolažba, da grem po nekaj mesecih nazaj na delo in bom lahko malo zadihala.
V tem času, v času porodniške, sem bila zelo jezna na Uroša. Zelo. Sicer je tudi on vstajal ponoči in ga nahranil, vstajal je ponoči, da mu je dal dudo, ki mu je padla iz ust. Ni pa vstajal ponoči, kadar je imel Jaka težave z zobmi in je jokal. Ni vstajal, ko je imel Jaka stisko in je ponoči jokal. In ni vstajal ponoči, ko je bil Jaka bolan. Pa tudi podnevi ni Uroš naredil nič, da bi Jaka potolažil, ko mu je bilo hudo. Ko je imel stisko, … ali ko ga je kaj bolelo.
Zato je najbrž Jaka še bolj jokal. Ker meni je bilo enostavno vsega preveč. Celodnevne skrbi za jokajočega dojenčka, ki se je na začetku samo jokal, … zbujal se je 100x na noč, zbujal se je zelo zgodaj, tudi ob 4.00, …. ko je bil čas za uvajanje goste hrane, ni šans, da bi jedel karkoli (in to me je še bolj znerviralo, celodnevno kuhanje in prepričevanje, da naj pa le odpre usta). Z njim na sprehod nisem mogla, ker se je drl na vse grlo v vozičku. Na kakšen izlet ali na kavico s prijateljico pa tudi ne, ker se enostavno nisem upala sama z njim v avto. Ves čas porodniške sem bila nervozna. Brez volje do česarkoli. Klela sem sebe, Uroša in Jaka. In življenje.
Uroša njegov jok ni ganil. Uroša njegovo jamranje ni ganilo. Ponoči ni slišal kako joka. Ali kako jamra. Ali kako kašlja celo noč. No, najbrž je kaj od tega že slišal, pa ga ni motilo toliko, da bi vstal. In to je bil seveda velikokrat tudi predmet najinih sporov (in ja, seveda se še vedno o tem spreva,sploh, ker on spi z Jerco in jo npr. ne sliši, ko joka ali kašlja in potem jaz hodim iz ene sobe v drugo,.. ampak ni več tako hudo kot je bilo prvič).
Ja, kar nekaj časa sem potrebovala (in žal je Jaka na nek način nasrkal pri najinem vzgojem pristopu), da sem se sprijaznila z mislijo, da sem jaz mama. In kar nekaj časa sem potrebovala, da sem to tudi sprejela. Da sva z Urošem seveda enaka. Vendar je ta enakost v različnosti.
Da me Uroš ne more nadomestiti. Ker enostavno ni mama. In da sem jaz ženska. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem občutila hvaležnost. Hvaležnost, da sem ženska, ki je lahko postala mama. In da me v kritičnih, težkih in bolnih trenutkih Jaka potrebuje. Potrebuje mamo. Pa četudi izmučeno, tečno, na koncu moči, … mamo. Da ga potolaži, objame, mu pove, da bo vse ok.
In ja, danes sem izredno hvaležna za vlogo, ki mi je bila dana. Trikrat mama. Ko sem svoji dojenčici ves svet. Ko sem svoji malčici opora, razumevanje, usmeritev, tolažba, ji poskušam postaviti jasne meje ter pričakujem in hkrati zahtevam, kjer vem, da lahko pristopi k stvari sama. In nenazadnje, ko sem svojemu najstniku boksarska vreča za besede čez dan, a zvečer najbližja prijateljica in zaupnica.
Kljub temu, da naša ustava določa, da zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev, prave enakopravnosti v resnici ni. Vsaj tako je moje mnenje. Partner lahko kuha, lika, pere, pomiva posodo in je enako ali še več udeležen pri gospodinjskih opravilih, … lahko se ukvarja z otrokom še več kot jaz, … pa vendar, ko nastopi mama in ko otrok potrebuje mamo, jo tu ne more nadomestiti očka.
Zaradi tega se jaz dejansko počutim priviligirana, ker sem kot ženska lahko zanosila, donosila svojega otroka, ga dojim, … in sem svojemu otroku res cel svet.
Kar pa ne pomeni, da mi ne gredo na živce vsi hkrati ali vsak posamezno (od otrok) in da ne potrebujem trenutkov zase. Seveda. In to še kako močno. In da pride trenutek, ko mi je to najhujše in najtežje na svetu. Itak. Skoraj vsak dan. Pa vendar.
Da se vrnem na začetek tega zapisa. Ja, moja starša sta živela po svoje. Tako sta pač želela. Bila naučena ali kakorkoli že. Žal mi je le, da tega nisem takrat razumela. Da onedva super delujeta na tak način, da pač jaz na tak način nikoli ne bi mogla živeti v parnerskem odnosu. Mogoče bi se prej sprijaznila z vlogo mame in ne bi bila na začetku moje materinske poti tako sovražno nastrojena proti vsem neenakopravnostim in neenakostim (po naše enakostim) glede na partnerja, ki mi jih je prinesla vloga mame. In ja, nikoli ne bi zamenjala.
Prav bi bilo, da se vprašamo, kaj je tisto, česar si me, ženske želimo. Da smo enake moškemu? In na kakšen način si želimo to enakost? Prav pa je tudi, da se zavedamo, česar moški ne morejo in kar lahko delamo, čutimo, … me. Predvsem pa poskušajmo priti v stik same s seboj in s svojo ženskostjo. Ter delajmo in proslavljajmo le to. Ne pa se obremenjujemo in jezimo na “naše” moške.
