Čeprav sem bila v 24. tednu druge nosečnosti hospitalizirana v Porodnišnici Ljubljana zaradi zastoja rasti (uradno), sem vseeno upala, da bom speljala nosečnost do konca. Ali vsaj do konca tistih kritičnih tednov nosečnosti, vsaj do 34. tedna, nisem pa verjela, da bom zmogla priti do 37. tedna, kar bi bilo idelano.
Ko sem bila nekje v 31. tednu nosečnosti, nama je ginekologinja (meni in možu), ki me je spremljala v Porodnišnici Ljubljana, rekla, da naj bova kar pripravljena na prezgodnji porod in da bo uredila, da si bova pred samim rojstvom še ogledala EINT oddelek ( to je Enota za intenzivno terapijo in nego novorojencev). Do česar pa ni prišlo pred rojstvom Jerce.
Sicer je takrat rekla, da ne ve, kdaj mi bodo naredili carski rez, ker je to odvisno od več dejavnikov: od počutja, pritiska, CTGjev in UZjev. Priznam, nisem jo preveč resno jemala. Pa valda bom zdržala vsaj še nekaj tednov, sem si mislila. Ginekologinjo je skrbel moj visok pritisk. Ampak tudi tega nisem resno jemala, ker ko sem prišla v Porodnišnico Ljubljana, z mojim pritiskom ni bilo nič narobe. In sem se hecala z mojo cimro Špelo, da to je 100% samo zato, ker pač nekaj morajo najti in so se v to zapičli. Saj veste, če že prideš zdrav v bolnico, moraš postati vsaj tam bolan, da upravičiš bivanje tam. Malo heca.
No, in zato tudi nisem spomnila ginekologinje, da bi nama uredila obisk EINTja. Sem pa začela mrzlično prebirati o nedonošenosti na internetu – kakšna je možnost preživetja, kaj vse gre lahko narobe, itd. Ja, nič kaj primerno branje za tisti čas. Najbolj me je skrbelo ali bom sploh upala vzeti v roke svojega otroka, ali se ga bom upala pobožati,…tako malega otročička. Seveda, če sploh preživi.
Izkazalo se je, da je ginekologinja že vedela o čem govori. Na žalost. Iz 5.4.2016 na 6.4.2016 ponoči me je strašno bolela glava. Že ponoči, ko sem prosila sestro, če bi lahko dobila kaj proti glavobolu, me je le ta čisto znervirala s svojimi vprašanji in sumljivim pogledom. Pa kaj zdaj? Še enega bednega tableta ne morem dobit, ne da bi mogla povedat vse od tega kdaj sem šla nazadnje na wc, kaj sem jedla, vse vse… Potem pa mi je še proti jutru rekla, naj ne jem zajtrka. Ahhhh…beda. Vedla sem kaj to pomeni.
Šla sem se osvežit v kopalnico in ko sem se zagledala, me je skoraj kap. Glavo sem imela večjo za dve. Čisto sem bila otečena in komaj se je videlo moje oči. Uffff…sem že vedela. Nasrkala sem ga.
Po viziti pa seveda kaj drugega kot: “Nič, Nataša, danes bo treba rodit. Pokličite moža, se mu ne mudi….”
In svet se ti začne spreminjat ….
To so bile najbolj grozne ure v mojem življenju. Preden sem zaspala v operacijski, na tistem mrzlem belem stolu ali mizi (oziroma nekaj na pol), je bila na radiu glasba, ki sem jo poslušala že celo nosečnost. Takoj sem vedela, da ne bo vse tako kot bi moralo biti. Nekaj o tem si lahko preberete v tu.
To pesem sem poslušala še in še takoj po rojstvu Jerce. S solznimi očmi. Ker pač dretje na glas ni bilo najbolj primerno v Porodnišnici Ljubljana. Bi pa pasalo.
Jerca se je rodila velika 36 cm in težka 900g. Precej manjša kot bi morala biti za 32. teden. Ampak je preživela. In če ne bi bilo inkubatorjev, ne bi. In če ne bi bilo takega osebja na EINT, včasih tudi jaz ne vem kako bi preživela. Ko bi vi videli in vedeli kake male štručke ležijo v tistem veeelikem inkubatorju. Človek si res težko predstavlja, če tega ne doživi in vidi. Ampak to so naši mali veliki borci.
Zato sodelujem v akciji Mala dlan – veliko življenje. Sodelujte tudi vi, saj nikoli ne veste kdaj se vam lahko pripeti prezgodnji porod, vam ali vašim bližnjim in bo vaš nedonošenček potreboval pomoč.
Pošljite sms dlan ali dlan5 za veliko življenj
Več o akciji si lahko preberete na povezavi.
