No, pa da nadaljujem našo zgodbo o nakupu psa. Kot sem zapisala v prvem delu, smo se odločili na podlagi oglasa in fotke v njem. Predvsem na podlagi tega. Seveda pa sva imela pasmo že prej izbrano.
Takole je bilo: V Prekmurje smo prispeli pozno, bil je še zimski čas, tako da je bila tema. Ko smo našli vasico, se mi je zdela luštna, nove hiške, urejeno. Torej ne more biti tako slabo, ne?
Navigacija nas je pripeljala do velike hiše brez fasade, dovoz je bil blaten in neurejen. Vprašala sem Uroša, če se ni slučajno zmotil, sosednja hiša se mi je zdela bolj … kako naj napišem … prijazna in lepa. Ampak se ni zmotil. Prišli smo prav.
Iz hiše je prišel prijazen mlad gospod in nas popeljal predstavit kužkom. Stopili smo v notranjost hiše, očitno v osrednji del, notri pa niso bili samo kužki, katere smo prišli pogledat, temveč tudi še drugi kužki, mački, papagaj, … Ni da ni. Ufff… Očitno so bili ljubitelji živali, saj so imeli zunaj še lamo in konja. Nekje v kleti pa sem slišala še pasji lajež. Priznam, da je bilo kar malo preveč zame. Ampak seveda pred otroci težko kaj rečeš. Mama kužkov nas tudi ni bila preveč vesela, najbrž je čutila zakaj smo prišli. Ni se pustila prijet, skrivala se je pod klopjo.
Imeli so dve mladički, črno in rjavo. Meni osebno je bilo vseeno katero izberemo. Odločitev glede barve sva prepustila Jaku. Odločili smo se, da gremo najprej na kavo, da se pogovorimo, kako in kaj. No, hoteli smo se odpraviti na kavo, pa nismo našli nobenega kafiča daleč naokoli. Tako, da smo imeli sestanek kar v avtu in se zmenili, da bomo vzeli rjavo psičko.
O svojih dvomih sem bila tiho, saj mi je šesti (ali ne vem kateri) čut govoril, da naj gremo rajši kar domov. Ampak tega nisem mogla pokazati pred Jakom. Tako smo se odpravili po psičko. Vzeli smo jo, kaj pa drugega.
Med potjo domov smo končno našli lokalček, kjer smo se ustavili na kavi. Psičko smo vzeli s seboj in si jo ljubeče podajali po naročjih … dokler ni Uroš vzkliknil:” Ojej, ta pes ima bolhe!!!” Je**te … še to. Pogledam in res vidim nekaj plazečega. Ja, nič. Saj nimamo kaj. V avtu sem prebirala vse o bolhah in kako se jih znebiti (časa je bilo več kot dovolj) ter se vmes borila, da nisem zahtevala kratke pavze, da se nadiham svežega zraka zaradi slabosti.
Ko smo pozno zvečer prispeli domov, smo se lotili bolh. Skopali smo psičko (sedaj smo ji že dali ime – Lori) in raje ne povem kaj je plavalo v vodi. Katastrofa. Bolha pri bolhi. Odpravili smo se spat in jo pustili na hodniku, ampak je tako jokala, da ni šans, da bi jo pustili samo. Hotela je bližino človeka. In kaj naj drugega kot da je eden od naju spal z njo v dnevni? Javila sem se jaz, ker mi je bilo vseeno ljubše, da jo 1x na noč peljem lulat, kot pa da sem več ur pokonci pri Jerci. Se bom vsaj malo naspala.
Zjutraj smo divje hiteli po vse možna sredstva proti bolham in zajedalcem. Znebili smo se jih že v dveh dneh. Juhej. Ampak ni bil samo to problem…
Sedaj se je šele začelo. Prvo noč niti ne vem kako smo preživeli. Mislim, da sem jo 2x peljala ven lulat in kakat. Ampak se je tako tresla, da ni nič od tega opravila zunaj. Je pa zato notri. Drugi dan je večinoma lulala in celo kalala notri. WTF??? Ni mi bilo jasno, da nima tega občutka v sebi, da se ne kaka in lula tam, kjer se živi. Cel dan sem samo čistila, pomivala in prala deke, posteljnino, vse,…
Drugo noč grem ponoči na wc, lulat. In psička z mano v kopalnico in se meni nič, tebi nič (vmes ko jaz lulam) pokaka na preprogo v kopalnici. Seveda sem jo videla, da bo to naredila, ampak vmes med lulanjem nisem mogla narediti nič. Sredi živčnega zloma sem klicala Uroša (ki se je vozil v službo – gre že ob 4.00 zjutraj), da to je pa konec, da jaz ne zmorem tega in da bom poklicala prejšnje lastnike, da jo vračamo! Seveda je mirno odgovoril: “Ja, pokliči, meni je vseeno!” Itak si je mislil, histerična baba. In ja, saj vem, kaj si vi mislite. Da sem kokoš. Samo res si nisem predstavljala tega. Pa ne me vprašat kaj sem si predstavljala.
Tako sem začela malo raziskovat, kako se psičke sploh nauči sobne čistoče. Kontaktirala sem tudi kolegico na FB, ki je strokovnjak v teh zadevah. Povedala sem ji vso zgodbo o nakupu naše Lori. Kot prvo me je “nadrla”, da se psičkov nikoli ne kupuje brez čipa in potnega lista. In da se ne kupuje psa brez potrdil o tem, da si ga kupil. Da je to tudi kaznivo. Ups. Toliko o odgovornih starših. No, nisem vedela. Zdaj vem. To smo sicer potem naknadno uredili, ampak samo toliko v vednost.
Prijazno mi je tudi povedala, da smo ga nasrkali za kake 2 meseca. Če bomo imeli srečo. Saj je take mladiče, ki niso navajeni sobne higiene, potrebno kar nekaj časa učiti o le tem. No, teh besed se nisem ravno razveselila. V bistu me je precej zamorilo. Pa imam. Tako sem Lori vozila ven na uro in pol čez dan, nazadnje ob polnoči ali še kasneje in zjutraj takoj, ko sem se zbudila, ob šestih. Skoraj me je pobralo. Ker sem imela še nočno bujenje, da se razumemo.
Prvi teden sem opažala tudi, da je strašno prdela in to ni bilo najbolj prijetno za naš nos. Sicer mi ni bilo jasno zakaj, saj je jedla le brikete in malo piščanca, ampak očitno ji nekaj res ni pasalo. Začenjali smo ji dajati le birkete. Je bilo malo boljše, pa vseeno ne čisto ok. Poleg tega je kakala kar naprej, kjer koli. In se vozila po riti gor in dol po preprogah v kopalnici ali celo na kaki dekci na kavču. Obupno. Dokler nisemo pogruntali, da ima zajedalce. Kljub temu, da sem ji takoj ob prihodu domov kupila in dala pasto proti zajedalcem. Morali smo ji dati še 3 doze tablet, da je pomagalo. Tako sem bila besna na bivše lastnike, da sem jih poklicala in zahtevala denar nazaj. Neumno, vem. Ampak ok, sem se potem pomirila. Vseeno, ko pomislim, da je bila revca vsa od bolh in zajedalcev (glist), bi šla kar nazaj in jim kako prisolila.
Počasi smo usvojili lulanje in kakanje zunaj. Ampak vam moram povedati, da je bilo strašno naporno. Ne vem kako to lahko izvaja kdo, ki živi v bloku. Se mi ne zdi možno. Ali pa, če nisi veliko doma. Ker jaz sem trenutno doma in sem jo res vozila ven na uro in pol. In seveda obvezno pohvalila za vsako dejanje. Včasih ponoči na mrazu čakala 15 minut, da je opravila svoje. Da ne govorim koliko strojev perila sem oprala zaradi njenega nečednega početja notri. Ufff… po moje se ne bi dalo preštet. Sem mislila, da to obdobje ne bo nikoli minilo. Ampak je. In se je splačalo.
Je pa res neprecenljivo, kako se Lori zvečer stisne k tebi (h komerkoli). Kako se igrata in si nagajata z Jerco. Tega se pa ne da opisati z besedami. Je nakaj najlepšega. Jerca vsako jutro, ko se zbudi zakliče:”Jo-jo!” (kar je Lori po njeno). In vedno morata tiščat skupaj. In potem večinoma Jerca kriči, ker ji Lori nekaj vzame. Pestro, ni kaj.
Seveda se težave in delo z Lori niso končale, smo šele na začetku, bi pa rada opozorila na to, kako se res ne kupuje psa. Da se kljub temu, da je internet poln informacij, prej pozanima raje pri kateri od oseb, ki vsakodnevno delajo s psi, posvojitvijo, vzgojo, … Mogoče vas opozorijo na kaj, na kar sploh pomislili niste. Midva sva resnično mislila, da veva marsikaj (sploh po tem, ko smo sami imeli 2 psa več kot 10 let), ampak je ogromna razlika tudi ali imaš psa zunaj ali notri. In ker je to naš prvi notranji pes, je bila res velika preizkušnja in izkušnja. In je še vedno.
Predvsem zame – meni je to prineslo preizkušanje meje potrpežljivosti – naučiti jo sobne higiene. In pot se nadaljuje, saj se mora naučiti poslušnosti in osnov socializacije. Zato tudi hodi na Alfakan tečaj – prvo stopnjo, kjer upam, da se bo vsega tega naučila.
In da ne pozabim na tisto kar me je najbolj skrbelo (pa se je potem izkazalo, da je to še najmanjši problem izmed vseh) – vonja res nima veliko. Razen, ko si privošči kakšno valjanje zunaj po kakšnih ostankih gnoja. In tudi tu smo našli rešitev, saj smo odkrili super trgovnico, ki prodaja sprej strašno prijetnega in naravnega vonja Dišeč kožušček, kupite pa ga lahko na njihovi spletni strani Biflora 4 Pets ali pa na njihovi FB strani Biflora 4 Pets.
Za vse, ki pridno berete moje zapise, pa sem priskrbela kar 15% popust na vse izdelke v trgovini Biflora 4 Pets (koda za popust je 7XJJH).
