O Jerčini rehabilitaciji prstka že nekaj časa nisem pisala. Pa me je danes na to spomnil klic socialne delavke (če sem si prav zapomnila) iz razvojne ambulante, v kateri je Jerca vodena.
(Klic je bil sicer namenjen pojasnilu, kako bodo Jerco sedaj obravnavali, ko se je spremenila zakonodaja na področju celostne obravnave predšolskih otrok s posebnimi potrebami. Gre se v bistvu za odločbo o usmerjanju, kot se ji je včasih reklo. S 1.1. 2019 pa se je zakonodaja spremenila in odločbe naj ne bi bilo več. Pristojnost se je prenesla na razvojne ambulante, ki pa se srečujejo s pomankanjem specialnega kadra. In seveda ker ni sprejetih podzakonskih predpisov – kar je itak stalnica pri nas, še ne vedo kako se bodo s tem spoprijeli. O tem drugič. Ker me dela živčno.)
Jerca je imela lani maja operacijo na rokici in sicer so ji prestavili enega od prstkov (bila je rojena le s štirimi – diagoza apalzija radiusa in palčka na levi roki), iz katerega so naredili palčka.
Torej, celo poletje sem hodila od enega do drugega specialista (kirurga, Soča, fizioterapija, razvojna ambulanta,..). No, vse to sem obletala, da bi jim dopovedala, da njen na novo nastali prstek ne deluje tako, kot je bilo rečeno. Po 5 tednih od operacije bi se moral že malo premikati, poskušati kaj prijeti, itd… Pa ni bilo nič od tega. Seveda so se mi (oz. naju) podajali od enega do drugega, … Inštitut za medicinsko rehabilitacijo v spodnjem nadstropju UKCja je čakal na mnenje kirurga, ki je bil odsoten. Na Soči niso želeli začeti rehabilitacije, dokler ni bila zaključena rehabilitacija na UKCju. Prav tako je bilo rečeno v razvojni ambulanti. Tako malo začaran krog.
No, v septembru sva končno prišli do kirurga, ki ja dal zeleno luč za njeno rehabilitacijo prstka. Od takrat pa vse do konca februarja je imela Jerca enkrat na teden fizioterapijo na Inštitutu za medicinsko rehabilitacijo na UKCju ter trikrat tedensko delovno terapijo na Soči. S februarjem je prenehala s fizioterapijo in delovna terapija se ji je skrčila na enkrat tedensko.
Kar, priznam, paše predvsem meni. Zelo. Ker mi je bilo že vse skupaj malo naporno. Jerci pač ne. Fizioterapije ji sicer niti najmanj ne manjkajo, saj so ji tam razgibavali prstek. In to ji ni bilo kaj preveč všeč. Sočo pa obožuje in komaj čaka, da gre tja. Normalno, taka izbira igrač in tako prijazna delovna terapevtka, ki naredi vse, kar si izmisli. Kdo ne bi šel rad tja.
Kako pa ji kaj gre sedaj? Po pravici povedno še sama ne vem … zdravnica na Soči pravi, da človek rabi vsaj 1 leto, da ozavesti oziroma poveže možgane z določenim delom telesa (na novo) in da ta del potem začne ubogat možgane. Po domače povedano. Sedaj bo eno leto od operacije, pa prstek sam še ne deluje. Ne stisne predmetov tako, da bi jih prijela, držala in spustila le z novo nastalim palčkom. Prime že, vendar se bolj zdi, da premakne celotno dlan k novo nastalemu prstku, ne pa obratno. Da pa spusti predmet, pa si pomaga z desno roko.
In seveda po eni strani razumem, da so na IMR na UKCju malo obupali in rekli, da to kar delajo oni, lahko delamo tudi doma. Počasi se mi zdi, da bodo tudi na Soči obupali, čeprav upam, da ne. Saj je ravno prejšnji teden kočno sama od sebe z levo roko oziroma s prstkom prijela en predmet. In je bila tudi njena delovna terapevtka kar malo presenečena in predvsem navdušena.
In ja, ni samo delo na fizioterapiji in delovni terapiji. Potrebno je delo tudi doma. Oziroma predvsem doma. Saj jo je potrebno doma kar naprej opozarjati, da si predmete daje oziroma jih prime z novo nastalim palčkom (sama ima že od prej strašno fleksibiken del med mezinčkom in prstančkom – ju raztegne skoraj do 180 stopinj in tudi zelo močna je, če stisne s tema dvema prstoma). In seveda ji je lažje, če vse dela tako, da uporablja tiste prstke, s katerimi si je že prej najbolj pomagala.
Iz tega razloga tudi gledamo, da so njene igrače, ki jih ima ali jih kupimo, take, da so bolj “rehabilitacijske” narave. Poskušamo sicer veliko s “home made” igračami ali s takimi, ki jih najdeš doma. Nekaj imamo starih baterij in frnikul še od Jaka, da jih vstavlja v škatle od kapučina (ali kaj podobnega), v katero smo izrezali luknjo. Seveda z levo rokico in s pomočjo uporabe novega palčka. Rada tudi striže in reže. Pri čemer je pomembno, da si z levo roko drži npr. papir ali karton, z desno pa striže. Prav tako je pomembno, da ko uporablja nožek, da z levo roko predmet (sadje, zelenjavo) drži, z desno pa reže. Zato smo ji kupili takle nožek, ki smo ga našli v trgovini Z otroki doma.
Ena izmed igrač, s katero se pa strašno rada (celo sama) igra, pa so Leseni konstrukcijski vijaki Janod, ki smo jih našli v otroški spletni trgovini Silly. In ker se s takimi in podobnimi vijaki igra povsod, kjr jih najde (Soča, igralnice, …) mislim, da bomo morali njeno kuhinjo zamenjati za otroško delovno mizo – točno tole.
Če pa ima kdo še kakšno fajn idejo za razgibavanje njenega novo nastalega palčka, pa bom zelo vesela.
