Izguba službe nikoli ni lahka – moja izkušnja

by Nataša
Izguba službe

Pet let nazaj sem Jaka peljala na sistematski pregled. Preden sva se odpeljala nazaj domov, sem iz navade pogledala maile. Skoraj me je kap. Na služben mail je prišla nova sistemizacija novega šefa in mojega delovnega mesta ni bilo več v sistemizaciji delovnih mest. Postalo mi je slabo in noge so se mi zašibile. Postala sem panična. Sicer sem slutila, da se bo to zgodilo, pa vendar, … nisem bila pripravljena. Saj veste, upanje umre zadnje.

Naslednji dan sem stopila do šefa in ga povprašala glede mojega delovnega mesta. Enostavno mi je razložil, da me pač ne potrebuje več. Sicer bo še malo videl kako in kaj se bo delovni proces odvijal, pa vendar naj si začnem iskat drugo službo.

Ker moj namen ni, da opisujem cel postopek in sam odnos omenjenega šefa, lahko samo povem, da sem v nekakšni agoniji in hkrati upanju (in seveda posrednih obljubah), da obdržim službo, delala še nekaj mesecev, dokler dejansko nisem dobila vročene odpovedi.

Po tistem, prvem mailu, ki je napovedal mojo izgubo službe, sem bila kar precej časa v nekakšnem krču. V službi sem sicer opravljala vsa dela, ko pa sem prišla domov, sem se iz dneva v dan na novo zlomila. Šla sem direktno v posteljo, se jokala in si želela, da bi bile to le nočne more. Pa vendar niso bile. Vsak, ki me je poklical po telefonu, je namesto pozdrava doživel panični jok.

Po kakšnih štirinajstih dneh, ko sem dejansko dojela, kaj se je zgodilo, sem postala zares panična. Kaj bom pa sedaj? Saj ničesar drugega ne znam! Na tem delovnem mestu sem opravila pripravništvo in delala brez kakšnih črnih misli na izgubo dela oz. službe do tistega dne. Niti pod razno si nisem mislila, da bi kdaj zamenjala svojo karierno smer. Nekje globoko v sebi sem si seveda želela početi to, kar sem dejansko delala v prostem času, pa vendar … Kako bom našla drugo službo? Delovno mesto, na katerem sem opravljala delo do tedaj, je bilo mešanica kar nekaj delovnih mest in zdelo se mi je, da nikjer ne bodo potrebovali kaj podobnega. Poleg tega sem bila že stara! Stara, da bi me kdo na novo zaposlil. Vsaj tako sem mislila.

Vsi so mi govorili, da naj ne paničarim, da znam toliko drugih stvari in da bom sigurno kmalu dobila drugo službo. Postajala sem čedalje bolj jezna. Jezna na delodajalca, jezna na sodelavce in jezna na vse, ki so me hoteli potolažiti. Seveda je vsakemu, ki ni bil nikoli v taki situaciji, lahko govoriti. »Pa ti najdi novo službo!«, sem marsikomu zabrusila. Ja, zanimivo je tudi to, da se je marsikdo v tistem času odmaknil od mene. Ampak priznam, to me je najmanj prizadelo. Prizadelo me je, da se nihče ni postavil zame. Od vseh tistih, ki so nekoč, nekje potrebovali kakšno uslugico, dve, … Ki bi lahko vplivali, pa so raje pogledali stran.

Paniki se je seveda pridružil tudi strah. Strah, kako bomo pa sedaj (pre)živeli? S čim? Glede na to, da ni bilo slabo plačano delo, me je res skrbelo, na kakšen  način si bomo sedaj sploh lahko kaj privoščili? In ker sva bila z Urošem ravno v začetku postopka umetne oploditve, sem mu tudi odločno povedala, da ne grem v to, dokler ne dobim drugega dela. Saj si res nisem želela na svet spraviti še eno dete, jaz pa brez prihodka. Pa me je vseeno prepričal v nasprotno, saj je bil čas tu res pomemben.

Najhuje od vsega pa mi je bilo to, kako bodo sedaj drugi gledali name. Kaj si bodo sedaj drugi o meni mislili … da sem nesposobna? Da nisem dovolj vredna? Nisem dovolj dobra? Da sem si zaslužila to? Ker je bila ta služba v mojem kraju, dolgo nisem hodila v naši občini ne v trgovino, ne na pošto, ne na črpalko. Kajti najhuje bi mi bilo, da koga srečam in bi me pogledal s tistimi obtožujočimi očmi, kako sem res bedna in poden od podna.

Seveda sem si dala duška in bemtila čez bivšega šefa in njegove zveste pomočnike. Ampak sem le to obdržala za svoje ožje družinske člane. Ki, kar moram poudariti, so mi res stali ob strani. In ki so mi velikokrat dali vedeti, da sem ljubljena in da bo še vse ok. V tem obdobju sta mi starša prvič rekla, da me imata rada. Kako lepo sem se ob tem počutila. In tega ne bom nikoli pozabila. (Ne spomnim se, da bi mi kadarkoli v življenju to rekla. Mogoče, ko sem bila majhna ali mlajša, v odrasli dobi pa definitivno ne. )

Mojo izkušnjo želim deliti sedaj, ker vem, da je veliko ljudi ostalo iz danes na jutri brez službe, brez dela. In da se mogoče počutijo/počutite enako ali podobno kot jaz nedolgo nazaj. Da bodo/boste čutili jezo, odrivanje, depresijo in tudi izločenost iz družbe. Kar je normalno, čez vse te faze sem šla tudi sama.

Ampak vse bo ok. Vse bo ok, če se ne boste tem občutkom prepustili predolgo, pa vendar jim pustili, da jih začutite. Težko je. Hudičevo težko. Ampak hkrati z vsem tem je potrebno stopiti v akcijo. Najprej se je potrebno pozitivno naravnati, premisliti, mogoče poiskati kakšne stare znance in prijatelje ter jim sporočiti, da iščete delo. In seveda tudi obstoječe. Mogoče se v tem času kaj novega naučiti. Sama sem se lotila pisanja bloga, malo zaradi stresnih okoliščin, ki sem jih doživljala zadnja leta, večinoma pa zato, ker sem o tem sanjala že nekaj let (a ne zbrala poguma). Naučila sem se ogromno o marketingu, o družbenih omrežjih. Spoznala sem ogromno super ljudi (pa tudi kakšen manj super se najde vmes, ampak tisti so mi bili pripeljani na pot samo zaradi moje osebne rasti). Torej malo za hec in malo za res, če kdo išče prijazno, inovativno in s smislom za humor osebo za vodenje družbenih omrežij, vas čakam odprtih rok ;).

*********

Vem tudi, da je včasih v težkih trenutkih težko sprejemati nasvete, pa vseeno. Za nasvet, kako se najlažje in najhitreje soočimo z izgubo službe in spet postavimo življenje na (vsaj približek) starih tirnic sem povprašala zakonsko družinsko terapevtko Katjo Knez Steinbuch.

Katja pravi:

 

“Nataša je odlično opisala njeno doživljanje izgube službe, na zelo iskren, ranljiv in realen način. Vedno, ko smo soočeni s tako velikim stresom in močnim strahom, je naše telo kar preplavljeno z občutki. V naših možganih se lahko namreč zbudi prastar strah pred tem, da kar ne bomo preživeli in zato se res lahko znajdemo v paniki in tesnobnem iskanju rešitve, ali pa v zamrznitvi in depresiji. Terapevti izgubo službe pogosto primerjamo z žalovanjem ob izgubi človeka. Tako močno nas lahko namreč presunejo občutki žalosti, strahu, sramu, krivde in drugi. Tako se sprva ljudje znajdejo v šoku in zanikanju, nato pa preko jeze in tehtanja počasi sprejmejo situacijo in na koncu lahko začutijo tudi upanje in moč. Zato je najpomembnejše v tem procesu, da si ljudje priznajo, da so v čustveno izjemno naporni situaciji, da so se znašli sredi žalovanja in da smejo biti sočutni do sebe in si pustiti čutiti vse občutke, ki se pojavijo v tem času. Nekateri se morda čutijo krive še za to, da doživljajo tako težke občutke, ampak ravno sočutje do sebe jih lahko spomni, da so vsi občutki v redu in jih smejo čutiti, saj se srečujejo z izgubo.

V nepredvidenih dogodkih je dobro vedeti, da ne bodo trajali večno. V času izrednega stanja Korone je bilo težko za ljudi ravno to, ker niso vedeli, koliko časa bo trajalo. Ob izgubi službe je zato pomembno si večkrat povedati, da to ni za večno in da je to zgolj trenutno stanje. Vedno pa se je dobro pozanimati o možnostih pomoči in finančne podpore in vedeti, da ni nič narobe s tem, da zaprosimo za pomoč.

Ob soočanju z izgubo službe lahko pomaga:

  • potrpežljivost in sočutje do sebe: ne pozabite, da ste več kot le služba. Čeprav je služba nujna, ne definira tega, kdo vi ste. Ne krivite se, vsak dela največ kar zmore.
  • osredotočanje na sedanji trenutek in priznavanje občutkov: to stanje ni trajno. Težki občutki so lahko intenzivni, ampak se s sproščanjem zmanjšajo.
  • fokusiranje na to, kar lahko kontrolirate (in ne na to, česar ne morete): fokusirajte se na to, kar lahko zdaj naredite in ne na situacije, kjer čutite, da ste brez moči.
  • narediti načrt in novo rutino dneva: rutina pomaga, da obdržimo red in fokus ter nam daje občutek moči in kontrole. Z rutino avtomatsko pomirimo naše možgane in zmanjšamo stres. Dodajte si prijetno aktivnost, ob kateri doživljate ugodje, veselje ali smeh.
  • povezovanje s prijaznimi prijatelji: obdajte se z ljudmi, ki ste jih pogrešali in zanje niste imeli dovolj časa. Ali pa najdite tiste, ki poznajo vaše občutke in vas bodo uspeli začutiti in poslušati.
  • nov seznam seznam vseh vaših talentov in nov seznam, česa še niste počeli, pa bi morda želeli. Dodatna aktivnost in osredotočanje na pozitivno lahko preženeta stres.

Nataša je lep zgled tega, da imamo ljudje pogosto talente, ki se jih v vsakdanjiku pogosto ne zavedamo. Žal je včasih ravno izguba službe tista prva priložnost, da jih opazimo. Morda je ta čas pretekle izolacije bil pravzaprav iztočnica za vse, da pogledamo vase s sočutjem in se srečamo z vsem težkim in vsem lepim, ki je del nas.”

Ste se mogoče tudi vi že soočili kdaj s kakšno težko preizkušnjo v življenju? Kako ste to prebrodili? Mislite, da se vsaka stvar zgodi z razlogom?

 

 

Preberi tudi