No, pa je minilo poletje. Malce prehitro in priznam, bilo je tako super, da tokrat nisem komaj čakala, da se poletje in počitnice končajo.
Mogoče smo preveč uživali ali pa sem pač le malo bolj lena. Predvsem zaradi obveznosti, ki nas čakajo z začetkom šole.
Že zavijanje zvezkov in učbenikov mi je muka, zato le to prevzame Uroš. Sicer ima polno pripomb ob tem delu, ampak čisto upravičenih. Saj veste … obstajajo pravila, da učbeniki ne smejo biti zaviti v papir ali s samolepilno folijo. Po možnosti pa so nestandardnih velikosti, tako da noben kupljen ovitek ne paše nikamor. In tako te že pred začetkom šole vse mine.
Potem sledijo roditeljski in govorilne. Tega se vsi veselimo, ne? Predvsem vsakoletnih pozdravnih govorov ravnateljev.
Potem pa smo že pri domačih nalogah, učenju, preverjanjih znanja,… pri našem Jaku pa je treba te stvari kar redno spremljati, ker se mu po domače povedano “fučka za šolo”.
Po eni strani ga razumem, sama nisem bila preveč navdušena nad šolo, sem pa imela vsaj zakoreninjeno v sebi, da so stvari, katere je potrebno opraviti. In to ne vsake par dni. Temveč vsak dan. Kot je domača naloga, sprotno pisanje, urejeni zvezki ter dokaj sprotno učenje.
Po drugi strani pa mu (ali pa si) želim, da zaradi lenobe in njegovega fučkanja za šolo ne bi trpele ocene. Ker je drugače nadpovprečno brihten. In potem mu seveda preveč težim. Saj se mu ne da veliko dopovedati, ker me vedno zabije nazaj:” Pa kaj težiš, tudi brez učenja lahko dobim tri!” V to sicer nisem čisto prepričana, ker glede na njegov sloves ne vem, če preveč zbrano posluša pri pouku,… ampak …
Vsa leta sem ga takoj, ko je prišel domov iz šole vprašala: “In? Kako je bilo v šoli?” Itak se mu ni dalo niti odgovoriti na moje vprašanje, samo nekaj je zaprhal … ali odgovoril z “Brez veze. …”.
In ker kot vse mame (več ali manj) tudi občasno kaj preberem o vzgoji otrok in preletim kakšne nasvete, sem nekoč nekje zasledila, da je to vprašanje, ki ga pa res ne smemo postavljati otrokom. Sploh pa ne takoj, ko pride iz šole. S tem pokažemo samo, da nas zanima šola, ne pa on sam. Ne pa njegovo počuje in občutki … Najprej pustimo otrokom zadihati, se spočiti, se okrepiti (s hrano, vodo,…). Ter samo biti tam, zanj.
Ker s tistim standardnim vprašanjem. “Kako je bilo v šoli?” nisem nikamor prišla in večkrat dosegla le slabo voljo, sem si rekla:”Ja, nič… pa poskusimo malo drugačen pristop. Mogoče se pa res obnese!” Tako sem začela uporabljati druga vprašanja. Previdno in počasi.
Z vami delim nekaj takih vprašanj in če ste mama (ali oče ali babica), ki kar naprej sprašuje otroka le kako je bilo v šoli (in ne dobi nobenega razumljivega odgovora), priporočam v test katero od teh vprašanj:
1. Kaj je bila danes najboljša stvar, ki se ti je zgodila v šoli?
2. Si se kaj novega danes naučil? Mogoče celo med odmorom?
3. Si koga nasmejal danes? Je mogoče tebe kdo?
4. Si bil kaj žalosten? Kdo te je spravil v slabo voljo? Si bil jezen na koga?
5. Si komu pomagal danes? Je tebi kdo pomagal?
6. Je kdo manjkal v šoli danes?
7. Če bi lahko eno stvar spremenil danes, katera bi to bila?
8. Katerim navodilom oziroma pravilom ti je bilo danes najtežje slediti?
9. Kateri del dneva ti je bil najljubši?
10. Si bil danes v šoli na kaj še posebaj ponosen?
Seveda je vse odvisno od karakterja otroka. Mogoče nekateri radi že takoj, ko vas zagledajo, začnejo govoriti o šoli. Potem tega res ne potrebujete, čeprav se mi zdi vseeno bolj prijetno začeti z malo drugačnimi, bolj osebnimi vprašanji.
Pri nas, pri Jaku tole dejansko res deluje. Fant mi pove vsaj malo več o vsem dogajanju v šoli, kako je bilo, kako se je počutil, kako so se razumeli,… In tako sva oba zadovoljna. Happy mom, happy kiddo, je tako?
Kako je pa pri vas? Sami od sebe vse povejo? Ali morate tudi vi vleči iz otroka kako je bilo?
