Ne vem ali imate tudi vi tako srečo ali imamo mi tako srečo, ko kam gremo. Vedno, ko gremo nekam in sva si z mojim dragim zamislila, da se bomo imeli super in uživali…vedno se zgodi, da se že po cca 10tih minutah spričkamo na polno. Seveda, če se ne spričkamo že pri odhodu iz stanovanja.
Te dni smo si privoščili malo oddiha v Kranjski gori. Ker pa jaz ne smučam, najmlajša pa je itak premajhna za karkoli drugega kot sankanje, se morata druga dva člana družine malo prilagoditi. In tako je Uroš včeraj predlagal izlet v Tamar. Malo na pohod. Oooo, super…že doolgo sem si želela iti v Tamar, ko je vse zasneženo in danes se je obetal rees perfekten dan. Komaj sem čakala, da gremo.
Odhod iz stanovanja nam je šel še kar dobro, razen parih pripomb najstnika, ki se mu ni dalo oblečt, pa obut, pa u glavnem nič…ampak ok, to sva malo že navajena in več ali manj uspešno ignorirava (priznam, da večkrat manj …). Ustavili smo se še v trgovini, kamor sem skočila še po žemljice in sirove štručke (na željo najstnika … oz. bolje rečeno ukaz). Sirovih štručk niso imeli in že to je bila cela drama, ker maslene štručke so pa res nekaj čisto drugega. Itak jih je vmes, ko se je pritoževal, zmazal. Škoda komentarja.
Uroš je še vmes med vožnjo nekaj mrmal o mojih oblačilih, kao neprimernih za pohod. Ampak ok, tudi to sem uspela uspešno ignorirat. Ni se mi dalo razlagat, da mi marsikaj ni prav in bi s tem še sebe v slabo voljo spravila. Torej smo se veselo peljali naprej ;).
Vauuuu…že ko smo parkirali v Planici me je kar požgečkalo pri srcu. Kakšen lep dan, kakšna lepa narava. Prekrasno. Pa še srečali smo prjatelja Primoža z družbo, ki se je že vrnil nazaj v dolino. To bo TOP dan.
Uspešno smo si oprtili vsak svoj ruzak, vzeli sanke, Uroš smučke in smo šli. Juuuhej. Vreme je bilo res prekrasno. Sonček, sneg, prava zimska idila. Najmlajšo je nesel Uroš v ruzaku (za lažjo predstavo opisanih prizorov).
No, pa ni bilo 10 minut, ko opazim, da najmlajši postrani stoji kapica in sem rekla Urošu, da naj se ustavi, da ji popravim kapico. Najmlajša je že malo dremuckala v ruzaku, saj smo se odpravili ravno, ko ima ponavadi čas za spanje. In v tistem, ko sem ji popravljala kapico, se je naš najstnik “naslonil” na bližnje drevo …. aggghhhhh … pa je bilo konec perfektne družinske idile … sneg nas je vse zasul, največ pa najmlajšo. In seveda sva oba znorela nad starejšim. “Pa kaj ti je?!? A ne vidiš, da si sedaj zbudil Jerco?!? Vse ji je šlo za vrat!! Res si smotan na kubik …” Pa seveda najhuje, za vrat je šlo tudi Urošu. On pa je v takih primerih iz cukra. Ker smo s tem najmlajšo zbudili iz dremeža se je (logično) začela jokat. Uroš je postal ves živčen in seveda sem bila kriva jaz. Kdo pa drug? Moral je: “Pa zakaj si ji tako kapo oblekla?!? Ta je itak bedna!” … in nadaljeval: “Sej sem vedel, da ne bi smeli iti, ker bi mogla v tem času spat! Zdaj se bo itak skoz drla …” Agggrrrrr …. No na koncu je še dodal:” To sta vidva kriva, ker sta hotela na ta sprehod!!!” … ahaha…no, dobro, da sva oba s tavečjim vedela, da to niti pod razno ni res. Moški… ali kaj naj rečem.
Ja, no… in potem smo v takem vzdušju več ali manj nadaljevali. Nekaj časa smo tamlajšo vozili na sankah, nekaj časa sem jo nosila in ji pela, …potem spet v ruzak…pa v naročje… vmes še dojenje na sankah kar na cesti (in z zavijanjem z očmi mojega drgagea nikoli nič krivega moža). Seveda je vse čas več ali manj jokala. Ampak … uspelo nam je celo priti do cilja, kjer smo si na vrhu privoščili juhico in kuhan vinček. In se malo pobotali :). No, to smo se potem šele v stanovanju. Ko smo bili siti in na tolpem.
Kljub temu mi je uspelo narediti nekaj lepih (in happy family) fotk. In kljub vsemu je bilo lepo. In zabavno, predvsem hoja in sankanje nazaj.
In tudi dolgoletne sanje so se mi uresničile. Sicer v malo drugačni obliki, ampak sem kar zadovoljna.
Kako je pa pri vas? Se kaj skregate ali vam gre gladko brez tega?
