Te dni smo si privoščili malo oddiha v Kranjski Gori. Ne za prav dolgo. Sicer pa je vseeno ali gremo za 2 dni ali za 14, prtljage in priprave so enake. S tem, da vsakič zreduciramo prtljago za polovico (vsaj meni se tako zdi), pa se še vseeno otroka komaj stlačita zadaj. No, tamlajša se na komot, saj ima velik sedež, večji pa že malo bolj trpi, rešuje ga, da je res suhec. S tem, da mu med potjo pade z leve kakšna vreča na glavo (zadaj je le naslonjalo, ki ga pred tem varuje). Če se med potjo kdo spomni, da ima zadaj v prtažniku kaj za ven vzet, pač ne gre, ker obstaja nevarnost, da se vse zvrne ven, ko ga odpremo.
In ker so priprave zame precej naporne, saj se me mlajša drži kot klop, sem seveda utrujena, tečna in živčna. Medtem ko pripravljam in zlagam stvari v kovčke ali vrečke (tiste ta velike), Jerca veselo zlaga stvari ven. Znoriš. In tako sem tokrat obupala in nisem prav veliko pripravila v tem času, ko je bila pokonci. Uspelo mi je šele, ko je sladko zaspala. Pa še to je bilo kot zanalašč precej pozno. Posledično sem tudi sama šla spat pozno. Ravno ob njenem prvem bujenju. In zahtevi po zizi. Ta njena zahteva pa ni bila zadnja, jih je bilo še nekaj. In noč je bila spet prekratka.
Vstati je bilo treba zgodaj, saj je bilo treba še vse naložiti v avto. Sicer to ni moje delo, ampak stresno je pa še bolj, kot da bi sama zlagala notri. Ker ob vsakem kovčku in torbi, jo Uroš da v avto jamra in preklinja in ima pripombe (kao samo zase): “Pa kaj si to spet pakirala? Pa a rabimo toliko stvari? Ma, itak ne bo šlo vse notri….” In ko pride še zadnjič po stvari v stanovanje vedno enak pogled in pripombe:” Pa kaj a še toliko je tega?!?” In potem besno odvihra ven z nekimi nerazumljvimi stavki, ki jih hvala bogu ne razmem dobro, ker najbrž če bi jih, sploh ne bi šla zraven. No, tokrat nam je uspelo spakirati ob uri, ki smo si jo določili (ponavadi je to tista ura, ki si jo določimo plus 2 ali 3 ure zraven). Ampak tokrat smo bili primorani, saj smo morali pe po Jaka na Pokljuko, kjer je imel dopoldan tekmo. In tudi v Kranjsko Goro nam je uspelo priti pravočasno, da smo dvignili ključe.
Tam pa spet ponovi vajo. Potrebno je bilo še vse razpakirati, vmes nahraniti še otroka… in na koncu sem bila takooo utrujena, da nisem bila za nikamor. Prav mogla sem parkrat globoko zadihat, da sem se prisilila iti ven popoldan oziroma proti večeru. Seveda sva se vmes z Urošem še malo sporekla, saj sva bila oba v približno enakem moodu.
Zvečer sta oba otroka kmalu zaspala, na moje veliko veselje. In končno sva imela z Urošem svojih 5 minut. Zmenila sva se, da si bova pogledala en film. Še prej pa skočiva malo na internet. In preden sem sama dokončala še nekaj stvari na računalniku, pogledam na kavč svojo ljubezen in kaj vidim?!?! Agggghhh… itak, že smrči. Pa ne morem verjet! Kako lahko zaspi v sekundi, še skoraj preden se uleže??
No… in sem potem zvečer premišljevala ali ne bi bilo bolje, če bi bili doma? Kaj sploh rinemo na dopust, če smo potem vsi tečni in utrujeni? Seveda otroka sta naspidirana vedno in povsod, razen najbrž, če bi jih peljala 2x na Triglav ali pa če bi tavečjemu rekla, da se ima za učit (to vedno pali ;), potem je strašno utrujen in bi rad zaspal že ob sedmih).
Kako ste kaj vi? Radi pakirate, uživate ob tem in si pojete vesele pesmi, ker veste, da nekam greste? Pri meni je bilo tako BK (before kids), jaaa…takrat je bil cel žur. Sem pripravljala stvari skoraj mesec dni prej (vsaj za na morje). Samo tolesedaj pa mi je res včasih prav nočna mora.
p.s. Uroša sem itak zbudila, ženi se pač mora posvetit, nema trte mrte. In danes sem se malo naspala, tako, da je življenje lepše 🙂 in sem vesela, da smo prišli na oddih, čeprav se bo po vsej verjetnosti zgodba ta teden ponovila, če ne bo še hujše, ker bomo prtljago še malo bolj metali na kup in bo Uroš spet norel: “Pa kaj smo normalni?? Kam naj spakiram te stvari?? Kako to, da jih imamo še več, kot pa, ko smo prišli?!?”
In seveda, ko bomo doma, bom komaj čakala, da spet kam gremo. Do dneva preden bomo dejansko spet šli.
