Jutri je 8. marec, dan žena. Dan žena (originalno (!!!) Dan delovnih žena?!?) je mednarodni praznik, ki ga praznujejo/praznujemo vsako leto 8. marca. Je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in dosežkov žensk.
Ja, enakopravnosti in dosežkov žensk… če mene vprašate, smo se prav zaj***le s to enakopravnostjo.
Preden sem postala mama sem bila huda feministka. No, smatrala sem se kot tako. Striktno sem zagovarjala enakopravnost med spoloma. Povsod in vedno. In sem pljuvala po tistih ženskah, ki so svojim tipom, možem, fantom,… kuhale, prale, likale in se kako drugače prilagajale. Fjuuuu…jaz pa taka nikoli ne bom. Halo?!
No, potem pa je prišel mladič. In vse se je spremenilo. Moje sanje in moja samozavest sta izpuhtela kot dim cigareta, ki ga včasih naskrivaj prižgem. Ga je kdo videl? Khmmm… ne, jaz nikoli…
Seveda sem si predstavljala, da bova oba z Urošem enakopravno skrbela za otroka. Oba bova ponoči vstajala, ga hranila, ga nosila, se igrala z njim, ga kopala,… Pač vse, kar pride z otročkom. Oba čutila podobno. Se veselila prvih dosežkov najinega podmladka, skupaj vriskala in jokala (od veselja ali od žalosti). In nimam pojma kaj se je zgodilo s tem, ampak temu niti pod razno ni bilo tako. Seveda sva si delila delo, Uroš je ponoči tudi vstajal. Ampak stvari se niso obrnile tako, kot sem si jaz predstavljala. Ugotovila sem, da moj moški sploh nima čustev. Ne čuti z mano. Ko je Jaka jokal, ga ni takoj dvignil v naročje, kot jaz. Ni ga takoj potolažil, če je padel. Ni naredil paniko in histerijo, ko je bil bolan. Le kakšen je to očka? Otrok na robu smrti (z vročino 37,5), on pa hladen kot špricar. Poleg tega, da so se mi razblinile sanje o enakopravnosti med žensko in moškim, se je temu pridružilo tudi kar nekaj prepirov zarad tega.
Priznam, dolgo me je to kar precej morilo in sem se taki vlogi mame in partnerice upirala (čeprav za to nisem naredila nič). Zdelo se mi je, da je vse na meni. Pa ne tisto fizično delo, za to sva več ali manj enakopravno skrbela. Bolj ta čustvena plat te odgovornosti, biti mama in žena. Skrbeti za vse, imeti vse v glavi, da ja kaj ne pozabim, … torej kar naenkrat sem se sprevrgla v perfektno, nezmotljivo, nikoli pozabljivo gospodinjo in mamo. In seveda ženo, ki mora biti vedno na voljo za zakonske dolžnosti, pa čeprav je (ja, tudi, če sem bila cel dan SAMO sama doma s sinom in nisem nič “pametnega” naredila) “rahlo” utrujena. Da gospod ja ne bodo užaljeni.
Ne vem kje je bila moja odločenost po enakopravnosti takrat, ko se je Uroš odločil, da bo šel za cel popoldan na kolo, ker on enostavno rabi čas zase. In za šport. Pa takrat, ko je revček prišel iz službe in se je moral odpočit na kavču? Saj ne da jaz nisem prišla iz službe in me je čakal še kak stroj, dva ali več perila, umazana posoda in otrok, ki želi mojo pozornost? Pa ne narobe razumet, seveda je bil on zelo razumevajoč, rekel mi je: Pusti, bova že potem. 😉 Ahahaha…
Moški tudi ne vidijo koliko ženske naredimo – ali pa ne pokažejo (pa čeprav se njim mogoče zdi stanovanje nepospravljeno, verjemite, da če ne bi mignile s prstom, ne bi mogel niti to kavča prit)? Da kljub temu, da je vse svinjsko, ti rečejo, ma pusti, bova že pospravila. On se pokne na kavč in zadremucka. In potem tisti: pusti, bova že pristane na tebi/meni. Itak. Ko pa se spomnijo kak dan (mogoče 1x ali 2x na 2 meseca), da bi bilo fino pospravljat, jih pa vse moti in vsa naša prčkarija zaseda celo stanovanje ali hišo. Njihovo ni nič. Normalno.
Moški ne čutijo tako kot me. Ko mu poskušaš nekaj obrazložit, situacijo, v kateri si res prizadeat, pa reče samo: “Ma, kaj se sploh sekiraš. Jaz se ne bi s tem obremenjeval.” Hvala vesolju za prijateljice, če ne bi me že pobralo.
Ali je to zakoreninjeno v nas, ženskah? Je to vzgoja naših mam in babic? Najbrž tudi. Stara mama mi je enkrat rekla naj bom samo vesela, da me ne tepe. Ne rabim komentirat, ne?
Kot je napisala Neža Žigon v članku: Moški so drugačni, ženske tudi, so bile razlike med moškimi in ženskami dolga stoletja družbeno opredeljene in obravnavane skozi prizmo seksizma, po katerem naj bi bili moški nadrejeni ženskam. Počasi se je družbena vloga moških in žensk začela izenačevati. Ampak osnovne razlike še vedno obstajajo in bodo obstajale. Te so znanstveno potrjeno dejstvo:
- biološke in fizične razlike (Ste kdaj hujšale hkrati z vašim možem, fantom, moškim? Tu se ljubezen hitro spremeni v sovraštvo … kje je tu pravica?),
- pristop k reševanju problemov in razmišljanje (Ko se morata pogovoriti o nastalem problemu, mu vi razlagate kakšno uro in pol, a on na koncu pove le en stavek: Ja, ok, se strinjam. ?!? In sploh ne pove s čim???),
- spomin (Ko ga spomniš, kako je bilo romantično in kako je dišalo na njuni prvi obletnici poroke, a on se spomni le, da je takrat zmagal na tekmi Peter Prevc),
- verbalne sposobnosti in razumevanje (V družbi je moj dragi totalen šarmer in glavni zabavljač. Doma je smrtna tišina.)
- razlike pri zaznavanju in dojemanju erotike in čustvovanje (Tega sploh ne bom opisovala, vse vemo kako je s tem).
Čeprav imamo ženske vsaj na papirju priznano enakopravnost na ekonomskem, političnem in socialnem področju, nam fali še veliko. Ampak v ta področja se bom spustila naslednjič.
Želim vam povedati le, da sem se počasi, ampak res počasi naučila, da mi ni treba biti perfektna mama in gospodinja, da mi ni treba biti popolna žena in ljubimka. Samo zato, da bodo drugi zadovoljni in zadovoljeni. Zadovoljna sem tudi v razmetanem stanovanju in v neuspelih poskusih Uroša, da bi me sprovociral s kakšnimi pripombami o nastavljenosti stanovanja. Srečna sem tudi, če dam otrokoma pripravljeno hrano (ali je to kašica ali pa kar pizza iz Lidla ali Hoferja). Nimam slabe vesti, če se ne učim s tavečjim celo popoldne. In sploh nimam slabe vesti, če ne delam nič. Ali pa le delam nekaj za svojo dušo. In tu se mi zdi, da sem dosegla največjo možno enakopravnost z mojim moškim.
Hladilnik mi krasi lušten magnetek z napisom, ki je primeren ravno za današnji dan: “Ženske, ki iščejo enakopravnost z moškimi, imajo zelo nizko postavljene standarde.”. 🙂
Pa vesel in zadovoljen praznik!
