Vsako leto poskušam dobiti kakšno novo idejo za Noč čarovnic. Ali za okrasitev stanovanja, ali za okrasitev buč, ali pa samo za kakšno postavitev scene za fotkanje otrok.
Letos pa priznam, da se nisem nič kaj izvirnega spomnila, pa tudi kaj drastično drugačnega oziroma posebnega nisem našla na internetu oziroma Pinterestu.
Niti sama ne vem kdaj točno so me začele zanimati zdravilne rastline. Najbrž že od čisto malega. Da pa sem sama začela nabirati zdravilne rastline in iz njih pripravljati mazila, tinkture, … jih sušiti … To pa sem začela po rojstvu Jaka. Materina dušica je ena izmed prvih zdravilnih rastlin, ki me je popolnoma očarala. Predvsem njen vonj.
Poleg vonja pa ima zdravilne lastnosti, s katerimi smo pri Jaku predvsem lajšali močne napade kašlja, ki so bili pri njem res pogosti.
Pred kratkim sem spoznala mlado punco po imenu Ana, ki se ukvarja s slamnikarstvom.
No, Ano nisem spoznala po naključju. Ali pač? Pred časom sem se zapičila, da bi imela torbico iz prave slame, ampak ne navadno, želela sem okroglo, manjšo. In tako se je začelo moje iskanje.
Letos sem se odločila, da bodo naša velikonočna jajčka dobila malo drugačen in poseben izgled.
Dobila so izgled samoroga. So vam všeč? Meni so strašansko všeč, poleg tega jih je res enostavno narediti.
Danes je Valentinovo in glede na to, kaj vse berem na FB in IG ter gledam po trgovinah, vidim, da je (ali bo) večina od vas dobila nora darila. Lepo zavite posebne čokoladice, prekrasne šopke, posebna unikatna darila,… ni da ni.
Z Urošem sva skupaj že 12 let in priznam, da pri njem še nisem zaznala ali občutila kakšnega hudega čuta za pozornost ob takih priložnostih. Sicer je res, da si v zadnjih letih vsaj zapomni kdaj imam rojstni dan. Ampak za to je potreboval leta učenja (ali bolje rečeno teženja, užaljenosti in grdih pogledov).
Rada imam vse, kar je malo posebno, živo, pisano in predvsem drugačno. Pa to že od kar pomnim. Vem, da sta mi mama in brat v srednji šoli večkrat rekla, da to samo zato, ker želim izstopati. In da ko mi je mami vrgla ene res super kulske hlače v smeti, sem šla v smetnjak in sem jih ven potegnila. In to ne enkrat. Mogoče res rada izstopam, mogoče imam pa le rada malo drugačne stvari. Ne vem in se v to niti ne poglabljam. Pač taka sem. Še vedno.
Tako mi tudi vedno pade v oči tisto, kar je nekaj posebnega, živega, pisanega in lepega (zame, seveda). In po sprehodu v Kranjski gori, kamor smo začeli zadnje čase zahajati, mi je najprej padla v oči prekrasna trgovinica z unikatnimi izdelki sredi Kranjske Gore, Trgovina Židana marela.
Sama zelo rada kvačkam. Niti ne vem kdaj sem se naučila in kdo me je naučil osnove. Ali mami ali stara mama. Obe sta strastni kvačkarici. Kvačkata predvsem prtičke. Po vzorcu. No, jaz ne znam brati vzorcev. Nimam pojma kaj pomeni kakšen znak. Ampak vseeno rada kvačkam. Prosto po Prešernu, bi se reklo. Nakvačkala sem že več sto kapic in šalov. Doma smo res dobro založeni z njimi. Vsi po vrsti. Če me kakšen vzorec zanima, pogledam na youtube. In gledam in norim in preklinjam zraven. Lahko pogledam tisto sekundo posnetka tudi 100x, samo da se naučim. Sama sebi sem fascinantna, da vztrajam. Ker drugače za marsikaj nisem. In ker me kvačkanje zanima, seveda spremljam tudi druge kvačkarice na internetu, predvsem Facebooku in Instagramu. Tako sem tudi spoznala Natašo Mulec, ki izdeluje svoje unikatne in zelo posebne kvačkane izdelke pod imenom Glorianna Crochet.
Poznate vsi skupino na FB “Jamranje”?
No, če ne…vam jaz povem, da je včasih prav zabavno prebirat poste in ne morete verjet, tudi hudo poučno … in z vami delim tole objavo avtorja … in ker je ravno predpraznični čas in ljudje na veliko kupujejo darila…IN predvidevam, da se bo tudi kdo našel, ki bi svojemu otročku (ali komu drugemu) kupil kakšno živalco…si nisem mogla kaj, da ne bi delila z vami te zgodbe, ki jo je objavil član skupine Jamranje Aleš Kurnik …mogoče si pa kdo premisli …in bravo za tak post !! Zabaven, a hkrati ti da za mislit 
. Malo, da se nasmejete na glas in malo, da na potiho razmislite ali ste kdaj podobni opisanim strankam v trgovini za male živali.
Bliža se Noč čarovnic, star keltski običaj na večer pred vsemi svetimi. Ta praznik obeležujejo predvsem v zahodnem svetu v noči iz 31. oktobra na 1. november. Mladim in mladim po duši to predstavlja še en večer, poln zabave, nam, mladim mamicam, ki pa imamo raje naspano noč, kot pa prekrokano,pa predvsem veselje, ko z otroci ustvarjamo in pacamo.
In dokler sem imela samo enega otroka, sem za Noč čarovnic okraševala kot nora. Izpustila nisem nič, okrasila sem okna, vrata, stopnice, spekla sem vraga in pol,…ufff…sedaj, ko pa je še malčica tu, pa ni ravno veliko časa…zato je tukaj ena ideja kako na hitro okrasiti muffine ….
Rada pečem. Enostavno ne morem, da ne bi. Sicer se je moja peka malo ustavila zadnje leto, saj je najmlajša precej zahtevna in tudi letanje okrog zdravnikov in specialistov zahteva davek na počutju in razpoloženju. Ampak se počasi vračam na stare tirnice. In strašno uživaaaam …
Pred nekaj leti mi je prijateljica, ki tudi rada peče, predstavila društvo Sladki nasmehi ter mi predlagala, da se jih pridružim. Seveda jo nisem mogla zavrniti, saj je to dobrodelno društvo, ki z več kot 100 tortopeki po vsej Sloveniji otrokom v stiski s tortami in sladicami čara sladke nasmehe. Pečemo za bolne, revne in otroke s posebnimi potrebami, saj le ti potrbujejo še posebej veliko lepih spominov. Spletna stran društva se nahaja tu http://www.sladkinasmehi.si/o-nas.html, najdete nas pa tudi na Facebooku pod imenom Sladki nasmehi. In z največjim veseljem sprejemamo tudi nove članice in seveda tudi člane.
Od 28.-30.9.2017 se je odvijala v Kopru Sladka Istra, mednarodni dan sladic in sladkih izdelkov. V tematskih sklopih so se predstavljali in prodajali sladki izdelki Istre, Slovenije in tujine. Seveda Sladki nasmehi niso mogli zamuditi takega edinstvenega dogodka.
Ker že nekaj časa nisem nič spekla za društvo, sem morala nekaj doprinesti tudi sama. Nekaj malega sem napekla sladic, s še večjim veseljem pa sem se udeležila dogodka kot “prodajalka” prostovoljka na stojnici Sladkih nasmehov.
Naša stojnica, polna dobrot, je privabila veliko obiskovalcev, ljudje so bili navdušeni nad sladkimi kreacijami punc. No, še sama sem bila navdušena. Kaj ne bi bila…poglejte samo tole npr.:
Društvo je organiziralo tudi otroške delavnice, ki so potekale v znamenju vznemirjenja, veselja in iskric v otroških očeh, “Rozike” smo bile ob koncu vikenda zadovoljne in hvaležne, da smo predstavile poslanstvo društva kot smo si zamislile in z nekaj sredstvi več, s katerimi bomo lahko pomagale otrokom v stiski.
Seveda pa tudi upamo, da se nam kateri navdušen obiskovalec oz obiskovalka Sladke Istre pridruži na poti našega poslanstva.
Več o Sladkih nasmehih na samem linku.