Ko je Jagoda dopolnila šest mesecev sem vedela, da bo počasi prišel čas, ko bo potrebno uvajati čvrsto hrano. In že misel na to me je delala živčno. Zakaj? Ker se še vedno spomnim kako sem uvajala hrano pri Jaki, ki ni hotel ničesar spraviti vase. Oziroma glede na moja pričakovanja ni jedel dovolj. Ampak takrat nisem vedela vsega tega kar vem danes.
Takrat sem mu kuhala 2x za zajtrk, 2x za kosilo, in še 2x za večerjo. In nič mu ni bilo všeč. Kuhala sem, pasirala, ga prepričevala, da odpre usta. Poizkusila sem vse fore, kar sem se jih spomnila, pa niso bile najbolj uspešne. Pričakovala sem preveč. Od sebe in predvsem od njega. Da bo kar v enem tednu usvojil hranjenje in da bo kar takoj začel jesti “normalne” količine. Žal pa je Jaka še sedaj precej neješč, hrana mu ne pomeni veliko in ga je potrebno tudi velikokrat spomniti, da je potrebno kaj pojesti. In seveda izbor njegove hrane je zelo ozek.
Zato mi je misel na ponovno “mučenje” spravljala v nemir. Ker pa sem v tem času veliko prebrala o uvajanju čvrste hrane, sem se tokrat odločila, da se bom uvajanja lotila na čisto drugačen način.