Že Aristotel je zapisal, da je sreča odvisna od nas. Seveda, boste rekli. Od koga drugega pa bo naša sreča odvisna, če pa je naša?
Pa vendar, ljudje nosimo s seboj marsikatero breme, okostnjake, ki jih ali prinesemo še iz prejšnjih generacij ali pa so na nas padli v otroštvu.
Imamo dneve, ko se počutimo najsrečenjši človek na svetu in imamo dneve, ko bi se najraje pokrili z odejo čez glavo in prespali nekaj dni skupaj.
Pred nekaj dnevi sem prebrala knjigo Ljubezen v stiski, ki se me je močno dotaknila. In katera mi je dala precej za misliti okoli sreče. Moje sreče. Sem srečna? Oziroma drugače povedano: znam biti srečna?
